Predstava Korak v dvoje po Pii in Pinu se plesnega in življenjskega izročila enega največjih slovenskih plesnih parov vseh časov dotika prek njune največje ljubezni, plesa. Edina svoboda za Pio in Pina je bila namreč plesati. Njun prostor je bil ves čas svet; plesanje pa nenehno potovanje, v loku razpeto med utesnjenostjo plesnih dvoran in neskončne črte obzorja, kjer se morje stika z nebom. Njuna druga ljubezen je bilo jadranje; kot prispodoba borbe življenja, pri kateri si odvisen od naravnih elementov, vetra in morja.

18. novembra 1939 je bil v Residentzheater v Müchnu prvič uprizorjen Lok. Gre za asketsko insenacijo baleta v treh dejanjih: Mladost, Ljubezen, Zrelost. »Vsebina Loka, mišljena kot podoba mostu med moškim in ženskim svetom, je nastajala po teoremu, ki ga je Pii in meni vtisnilo čutenje, vera, urojena občutljivost za razlikovanje čistosti od nečistosti človekovih dejanj,« zapiše Pino, ob čemer je Lok z navdušenjem sprejelo tudi občinstvo: »Samo dva, ves večer, brez kostumske menjave, zgolj midva kot par – in sva lahko držala publiko v zanimanju ves večer.« Lok je balet za plesalca in plesalko, ki sta na odru popolnoma sama in med katerima je razpet lok. Balet do danes ostaja en sam veliki korak v dvoje, sporočilo o ustvarjalnih močeh čistega plesa in čiste ljubezni. Zakonca Mlakar sta se obnavljanja baleta Lok v obliki suite vnovič lotila leta 1970 v izvedbi mladega baletnega para, Vojka in Maruše Vidmar, ki je svoje delo opravil z izredno zavzetostjo in vidnim spoštovanjem. Suita, ki obsega motive prvega in drugega dela baleta Lok, je obenem edini koreografski in režijski video zapis tega baleta.

Plesni, koreografski in življenjski par Rosana Hribar in Gregor Luštek, ki ju v zadnjih letih skupnega ustvarjanja zaznamujejo predvsem serije duetov spektakularnega tarantinovskega pas de deuxa, sta v izročilu zakoncev Mlakar našla življenjske in umetniške nazore, ki se navezujejo tudi na sedanjost plesne govorice. Plesna predstava Korak v dvoje po Pii in Pinu to sedanjost razširja in umešča v mnoštvo govoric plesne umetnosti. V predstavi bo med drugim uprizorjen vzorec koreografije po Pii in Pinu v izvedbi mladih plesalcev Petre Zupančič in Jana Ravnika, obujen z vedenjem, znanjem in izkušnjami zakoncev Vidmar, ki na ta način zarisujeta lok med preteklostjo in prihodnostjo. Svojevrsten korak v dvoje bo izplesan prek igralskega para Jette Ostan Vejrup in Borisa Ostana, ki ju je, prav tako kakor Pia in Pino, ki sta se spoznala na šoli Rudolfa Labana v Hamburgu, skupaj pripeljala umetnost; on Slovenec, ona Danka, njuno srečanje na študiju igre Jacquesa Lecoqa v Parizu in njen prihod v »eksotično« Slovenijo. »Za koreografsko in plesno ponazoritev človekove razklanosti v samem sebi in razdvajalne demonije med ljubečima se osebama sva morala preizkušati, preverjati gibna zaporedja vsak dan znova. Ugotovila sva, da igranje na kastanjete izzove disharmonično napetost plesa,« zapiše Pino Mlakar o tretjem delu baleta Lok (Zrelost). Unikatna plesna govorica plesalke flamenka Ane Pandur in trojice sodobnih plesalk Kaje Janjić, Kaje Lorenci in Jane Menger, skladatelja Branka Rožmana in treh parov na odru tvorijo nov mozaik vsebin, ki se rojevajo iz teles in črpajo iz življenja, tako današnjega kot njunega, polnega srečevanj in umetniških stvaritev, razpetega med domovino in tujino, gibanjem in mirovanjem, erosom in etosom, navdahnjenim s »sveto trojico« – lepoto, dobroto in resnico. Navdih za predstavo so slike iz skupnih popotovanj Pina in Pie; iz njegovega mladostnega potovanja po Italiji, iz njenega plesa s kastanjetami na samotnih poteh Dalmacije, iz prvih nastopov, imenovanih plesni koncerti, iz skupnega loka ustvarjanja, poučevanja in verjetja v skrivni ključ gibanja, ki človeka povezuje s kozmosom. In nenazadnje, iz Pinove prve koreografije Na jadrnici beli v daljo, v kateri je uporabil glasbeni motiv ljudske pesmi Mal čez Izaro, in iz Piine pesmi Der Baum (Drevo) ki jo je napisala za njega, za ples in za jadranje, ki ga je ljubila prav tako kot on.

»Zakaj ne moremo vsega povedati z besedo? Zakaj je lepo, če iztegnem obe roki?« Pino ugotavlja: »Nihče ni imel prave besede za gib in njegovo bistvo.« Morda je bila ravno zato v baletu Lok ena od prvin – tišina. In morda je bil ravno to ključni vzgib za vzpostavitev njune tišine: »Domačija Pas de deux bodi kraj globinskega vrtanja fizičnih in metafizičnih parametrov plesne umetnosti, fascinantnosti giba in gibnega zaporedja,« zapiše Pino v knjigi Srečne zgodbe bolečina. Iz domačije Pas de deux v Ločni ob Krki sta želela narediti inštitut, kjer bi o plesu razpravljali daleč stran od sveta, a vendar globoko v njem. Hiša, ki še danes stoji (Srečne zgodbe), a v kateri inštitut ni nikoli zaživel (bolečina), je krita s slamo, najlažjim gradbenim materialom; luknjica pri luknjici, ki vodo drži. Medtem ko je poleti prijetno hladno, pozimi vzdrži vsak veter in prenese vsako količino snega. Tako kot pri plesu sta v njej iskala prvobitnost. Zakonca Mlakar sta bila v svoji projekciji plesa kot umetnosti in preučevanju giba vselej pred časom in v prostoru, ki ni bil naklonjen ideji hrama plesne umetnosti v lokalnem okolju. »Ples potrebuje prostor kakor dihanje zrak,« pravi Pino, rojeni Novomeščan, ki ni celo življenje hotel plesati z nobeno drugo kot s Pio Beatrice Marie Luise Scholz iz mesta Jauer v Šleziji: »Potrebovala sva prostor, ki bi nama bil ves čas na razpolago; in bila je volja, ki je napajala utopistično firmo Pie & Pina Mlakar.« V ta namen sta se vrnila v njegov začetek, v Novo mesto … Nekoč jima je ribič v Lastovu zaupal, kaj mora človek narediti v življenju: »Zgraditi hišo, posaditi trto, zgraditi vodnjak in imeti svojo barko.«

Viri:

• Mlakar, Pino: Srečne zgodbe bolečina, Slovenska matica, Ljubljana, 2005.
• Mlakar, Pino: Ples kot umetnost in gledališče, Mohorjeva družba, Celje, 1999.
• Nežmah, Bernard: Pino Mlakar, baletnik (intervju), Mladina 2, 12. 1. 2005.
• Blažun, Klavdija: Pino in Pia Mlakar – »Pas de deux« ali življenjsko korakanje v dvoje, najdeno na: http://www.akropola.org/clanki/clanek.aspx?lit=390, 15. 11. 2012.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)