Predstava z naslovom Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli izhaja iz absurda, kot ga opredeljuje trenutni kontekst časa in kot ga v delu Morilec brez razloga [fr. Tuer sans gages] razvija francoski dramatik romunskega rodu Eugene Ionesco. Vračanje k stvarnosti, ki jo vse bolj nadomešča fiktivno, izmišljeno, napeljuje na premislek o nas samih, kakršni smo, in stalno spreminjajočih se okoliščinah, ki nas obdajajo. Po drugi strani pa gre tudi za vračanje k izhodiščem teatralnega in množici uprizoritvenih postopkov, zavitih v grenko-sladko kombinacijo preteklega in sedanjega, obljubljenega in zapravljenega, predvsem pa izgubljenega časa, ki je pretekel vmes, ko s[m]o zaznavali neko drugo realnost od tiste, ki je dejansko bila.

Za Eugena Ionesca je svet absurden, grotesken, boleč. Za razliko od zgodovine, po kateri se da ugotoviti, zakaj so se stvari zgodile, je življenje popoln absurd; nepredstavljiv del eksistence. Za like iz svojih dram pravi, da govorijo stvari, ki jih ne more zagrabiti, ki so neumne, smešne, nore, medtem ko se sam počuti, kot bi bil odtujen od sveta. In tako, kakor se Morilec sooči z Berengerjem in mu postavi nekaj eksistencialističnih vprašanj, so člani kolektiva Beton Ltd. v projektu zastavili vprašanja sami sebi in drug drugemu, ki se nanašajo na osebna, poklicna in družbena izhodišča, ki segajo v tri ločena časovna obdobja; v leto rojstva [1976 in 1977] in kontekst nekdanje skupne države Jugoslavije,  v obdobje odraščanja, ki se zaključi z zrelostnim izpitom [1995 /1996] in v projekciji v prihodnost, ki ostaja neoprijemljiva.

Drzen glamur in vrhunski šov; veličastne stavbe in čas, ko je vse mogoče; so to le sanje, ki pripadajo preteklosti? V kaj smo se rodili in med čem odrasli? Kaj bi morali narediti, pa nis[m]o? O čem bi morali premišljevati, pa nis[m]o? Nis[m]o bili ne racionalni, ne odgovorni. Zato, ker nismo premišljevali o rezultatih, ampak ustvarjali predstave. Kot da je celotno življenje, medtem ko smo živeli, nadomestila lažna svoboda, v kateri drugi odločajo o tem, ali bomo nekje v bližnji prihodnosti pomirjeni državljani, obupani posamezniki in / ali emigranti nekje daleč stran.

O kolektivu

Kolektiv Beton Ltd. sestavljajo Primož Bezjak, Branko Jordan in Katarina Stegnar, aktivni člani skupine Betontanc: ki jo v začetku devetdesetih ustanovi režiser Matjaž Pograjc in je vse od takrat eden vodilnih slovenskih kolektivov na področju sodobnih scenskih umetnosti. Septembra 2010 v produkciji zavoda Bunker pod imenom Beton Ltd. ustvarijo prvi skupni avtorski projekt Tam daleč stran: uvod v ego-logijo. Drugo predstavo, Rečem, kar mi rečejo, naj rečem, naredijo septembra 2012 na povabilo Anton Podbevšek Teatra. V njej se jim pridruži igralka Daša Doberšek. Člani kolektiva, v osnovi igralci, ki sodelujejo že od študija na AGRFT, so prepoznavni in izkušeni ustvarjalci v okviru gledaliških institucij in neodvisnih produkcij. Predstava Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli v produkciji APT in zavoda Bunker je njihov tretji skupni projekt. Kolektiv Beton Ltd. se problematik sodobnega sveta vsakič znova loteva z dobršno mero samorefleksije, humorja in inovativnosti.