Zamisel o temi simpozija je nastala ob izidu zbornika Generator:: za proizvodnjo poljubnega števila dramskih kompleksov, ki je izšel lani v sozaložništvu Slogija in AGRFT, v katerem je urednik Blaž Lukan zbral skoraj 60 slovenskih eksperimentalnih dramskih in uprizoritvenih tekstov iz obdobja modernizma (1966-1986) več kot 30 slovenskih avtorjev.
Zbornik je ponudil izhodišče tako za ponovni pretres in nove raziskave manj poznanih del dramatikov tistega obdobja kot za premislek o slovenskih uprizoritvenih praksah 60. in 70. let minulega stoletja. Obenem je opozoril na spregledan vpliv, ki ga je imel gledališki in dramski eksperiment na nadaljnji razvoj dramskega pisanja in uprizarjanja pri nas vse do danes, so zapisali v Slogiju.
Prva številka letošnjega Amfiteatra tako prinaša osem izvirnih razprav, ki so objavljene v slovenskem in angleškem jeziku; za prevod je poskrbel Jaka Andrej Vojevec.
Več člankov se ukvarja z uprizoritveno pisavo, katere nove oblike so se pojavile v 60. letih minulega stoletja in so korenito spremenile vlogo besedilnosti v gledališču. Avtorji razprav tako raziskujejo raznovrstna razmerja med pisavo in uprizoritvijo, med dramskimi in uprizoritvenimi praksami.
Tako Branislav Jakovljević pokaže razliko med množičnimi uprizoritvami, kakršne so se odvijale v nekdanji socialistični Jugoslaviji v Beogradu vsak 25. maj ob dnevu mladosti, in podobnimi performansi, ki so imeli v sebi subverzivni in estetski potencial. To razliko, ki je razlika med umetnostjo in golo reprodukcijo oz. naključnim kombiniranjem elementov, Jakovljević uporabi tudi za razmislek o potencialih sodobne umetne inteligence, ki s ChatGPT postaja vedno bolj aktualna.
O vprašanju dramskega besedila in gledališkega dogodka, praviloma v kontekstu slovenske drame in (eksperimentalnih) uprizoritvenih praks, pišeta Tomaž Toporišič in Gašper Troha. Več avtorjev razprav se loteva teoretskega umeščanja bralnih uprizoritev - tako z ozirom na slovenske neoavantgardne prakse (Barbara Orel) kot glede na sodobni položaj bralnih uprizoritev (Varja Hrvatin, Maša Radi Buh in Jakob Ribič).
Krištof Jacek Kozak pretresa pozabljen dramolet Tarasa Kermaunerja, v katerem je zanimiv Kermaunerjev pogled na modernistično poezijo, še posebej na Šalamunovo. Gregor Pompe analizira bogati glasbenogledališki opus Darijana Božiča, ki je uvajal tedaj najaktualnejše modernistične postopke, kakršne je v ZDA raziskoval John Cage; slovenska gledališka in glasbena scena pa je ob tem ostajala skrajno sumničava do opere, zato Božič vedno znova išče primerne žanrske oznake za svoja dela.
Nika Leskovšek se ukvarja z reprezentacijo žensk(osti) oz. z njihovo odsotnostjo v zborniku Generator, kar morda kaže na patriarhalnost tedanjega dogajanja, ki je sicer potekalo v času študentskih nemirov in zahtev po popolni svobodi posameznika, so zapisali v Slogiju.
Številko je uredila nova glavna in odgovorna urednica revije Maja Murnik, ki je z avtorji Varjo Hrvatin, Mašo Radi Buh, Jakobom Ribičem ter direktorjem Slogija Gašperjem Troho tudi predstavila novo številko.
Revijo Amfiteater je začela izdajati Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Od leta 2015 izhaja v sozaložništvu s Slogijem.