Roman Nevarna razmerja, napisan na koncu 18. stoletja, predstavlja resno kritiko francoske aristokracije tistega časa. Roman, ki v sebi nosi duh kartezianizma in razsvetljenstva, deluje – zahvaljujoč svojemu subverzivnemu potencialu – veliko bolj razdiralno kot Rousseaujeva kritika družbe. Ko se odstrani vivisekcija francoske aristokracije in odmisli lažna morala, na kateri tudi danes temeljijo različne družbe, Laclos pušča prostor za poigravanje in preigravanje intimnega in javnega, individualnega in družbenega. Na tem nerazčiščenem prostoru preklapljanja intimnega in javnega, prostoru, ki je določen samo s pogojnim in v precejšnji meri s problematičnim dobrim okusom, je nastajalo novo življenje Nevarnih razmerij, njihova filmska in gledališka renesansa 20. stoletja. Tako lahko na ta roman in tudi dramatizacijo Christopherja Hamptona gledamo kot na zgodbo o vrhunski manipulaciji, o reduciranju čustev in strasti na raven marketinških kategorij. /…/

Danes je ljubezen škandal, tabu, primitivno čustvo, avtocenzurirano s strani vsakega vsaj malo mislečega bitja, prezrto od intelektualcev, izgnano celo iz varnega zavetja – književnosti. /…/ O ljubezni se ne govori. Govori se o seksu, staranju, plastičnih operacijah, narkomaniji, alkoholizmu, zlorabah. Govori se o denarju, dediščinah, slabih starših, o sorodnikih, ki se kar naenkrat pojavijo iz raznih tajnih zunajzakonskih zvez, o dedkih – nacistih, prhljaju, shizofreniji v družini, umetni oploditvi, depresiji, nespečnosti, razvezi, homoseksualnosti, ušeh in psihoterapiji. O ljubezni pač ne. /…/

Prav zato je pri Laclosu pomembno odkriti način, s katerim se je ukvarjal z ljubeznijo. Pa čeprav boljše zveni formulacija, da je to roman o manipulaciji, moči, razvratu in erotiki.

Teza Laclosovih junakov izhaja iz zavesti o veljavi in moči, o nezaustavljivi sili ljubezni. Pri Laclosu se od ljubezni umira. Ljubezen je sredstvo za Valmonta in markizo de Merteuil, istočasno tudi njun cilj. Ljubezen je res drobiž za barantanje, vendar pa je včasih lahko tudi največji vložek. Doživljanje ljubezni se spreminja, od tega, kar se je zgodilo – kar Hampton v svoji dramatizaciji spretno obrača v realistično dejanje –, do tistega, kako določeni lik v danem trenutku vidi dogodek, kako ga predstavi drugim in kakšno sliko bi hotel, da si drugi ustvarijo o tem dogodku – za vse to obstaja vir neskončnih možnosti prav v epistolarni obliki Laclosovega romana. Sočasno dajejo pisma, ki sestavljajo roman, sami zgodbi avtentično, skoraj dokumentarno prepričljivost, s tem ko odpirajo prostor za nedosegljivost subjektivnega in objektivnega, intimnega in javnega, resničnosti in želja.

In medtem ko markiza de Merteuil in vikont de Valmont že od samega začetka zanikata ljubezen samo po sebi, kot čustvo, sprejemljivo samo njima, in medtem ko gospa de Tourvel deklarativno izbira častni zakon in božje zapovedi, bodo v romanu začeli dvomiti o svojih stališčih, da bi jih do konca demantirali z nepazljivostjo, po pomoti, pod vplivom človeškosti, ali pa ji morda s pogumom, da se z njo soočijo, dovolili dokazati, da je močnejša od njih. Tudi Valmontovo delovanje vzpostavlja dialektični princip ljubezni, po katerem iz sredstva postane cilj.

Prav zato so lahko Nevarna razmerja tudi navadna ljubezenska zgodba. Ljubezenska zgodba, ki zelo uspešno, a neopazno – med razkrinkavanjem lažnih moralnih vrednot – spreminja tudi naša moralna stališča. Nesrečna usoda vikonta de Valmonta in gospe de Tourvel je – oskubljena vseh vrednot, ki v licemerni družbi veljajo za sprevržene – vredna Tolstojevih junakov. Ta čarovnik manipulacije, racionalni ljubimec, perfekcionist svoje obrti se razbije na drobne koščke v trenutku, ko njegove spretnosti dosežejo vrhunec – ko se odpove ljubezni do gospe de Tourvel in jo zapusti. S katerim likom se identificiramo? Za katero ljubezensko zvezo – kljub njenemu nedvomnemu propadu – navijamo? Kako postaja gospa de Tourvel – ta pobožna poročena ženska, ki vara svojega moža – simbol dobrega? Kdaj začenjamo deliti bolečino, ki jo občuti Valmont? In zakaj nam celo gospa de Merteuil – ta odvratna, hladnokrvna spletkarica – vzbudi empatijo, ko odkrijemo moč ljubezni, ki jo je čutila do Valmonta, in praznino, ki jo je pustilo spoznanje, da tudi ona ni ta ženska, ki bi jo on najbolj ljubil? Ne obsojamo niti Cécile niti mladega Dancenyja, le žalujemo za izgubljeno priložnostjo, da bi njuna zgodba zmagala.

(Iz srbščine prevedel Janez Bostič)