Kot pravi ravnatelj SNG Drama Ljubljana, Igor Samobor, se v krstni uprizoritvi dramatizacije romana Grad zrcali vprašanje identitete, ki teče kot rdeča nit skozi celotni repertoar sezone in postavlja okvir za razumevanje trenutka, v katerem smo. »V današnjem svetu se marsikdo počuti tako kot zemljemerec K.: ima mnogo razlogov, da bi se premaknil, ampak kar ne more doseči cilja. Ta cilj je oddaljen, je izris naših notranjih želja in hrepenenj.«

Roman Grad (1922, objavljen 1926) zavzema v Kafkovem po obsegu skromnem opusu še prav posebno mesto; s svojo večplastnostjo, prostodušno temačnostjo in vznemirljivo nedokončanostjo zgodbe o zemljemercu, ki pride v zasneženo vas pod gradom, je bil vse od nastanka vir identifikacije v najrazličnejših zgodovinskih situacijah, tako političnih kot metafizičnih. Že samo to dokazuje, da ga je dojeti celovito ne le nemogoča, temveč tudi nesmiselna naloga in da je vsak poskus, da bi ga prevedli v drug medij, že vnaprej obsojen na nezadostnost. Kar nam ostane, je delen, oseben, tako rekoč sebičen pogled, v katerem naj se s pomočjo Kafkove metaforike zrcali zdajšnjost.

Eden izmed ciljev pri snovanju dramatizacije je bila želja po ohranjanju čistosti Kafkove misli. »Vseeno je, kako brez upanja je videti pot, že poskus iskanja smisla osmišlja človeško življenje. To misel predstavlja in uteleša glavna oseba, K. Drugi pomemben cilj dramatizacije je bil, da se pri delu čim bolj izognemo klišejem, ki so povezani s Kafko. Eden izmed njih na primer širi prepričanje, da Kafka ne pozna humorja, vendar sam ne poznam avtorja, ki bi ga premogel več. Gre za mračno zgodbo, ki opisuje pot v brezizhodnem krogu. Poskušamo jo pripovedovati kolikor je le mogoče vedro, pri tem se pa ne odrečemo eksistencialni razsežnosti, ki jo roman ima,« je na novinarski konferenci povedal režiser Janusz Kica.

Interpretacij pomena in podobe Gradu je več. Novejše interpretacije vidijo v vasi pod gradom preprosto življenje in v gradu umetnost, torej tisto, kar je Kafka hotel doseči – status umetnika. Velik razmislek odpira tudi scenografija. Režiser Janusz Kica je ob snovanju uprizoritve postavil tezo, da gradu kot stavbe sploh ni, zato na odru gradu ne vidimo. Vsi tisti, ki živijo v vasi, pa si želijo ustvariti grad, želijo si ustvariti instanco, ki bi bila nad njimi in brez katere je življenje morda brez smisla. Hrepenenje tako rekoč materializira idejo. Gre torej za kreacijo uma, ki potrebuje nekaj, s čimer bi upravičil svojo eksistenco oziroma našel smisel zanjo.

V gledališkem listu Janusz Kica v Režiserjevih grajskih krokijih poudari tudi povezavo s filozofom Sørenom Kierkegaardom in njegovo idejo o človeški eksistenci. Na eni strani gre za idejo o odgovornem človeku, na drugi za idejo poti, poenostavljeno rečeno: odgovoren človek je zmeraj na poti. Je odločen, da bo šel po tej poti do konca, njegov cilj je spoznanje o resnici življenja. Žene ga najosnovnejša potreba, da bi življenje imelo nek gestus, potreba po tem, da bi vedel, zakaj je tukaj in za kaj. Nikoli ne izvemo, kako funkcionira grad, nikoli ne izvemo, kakšen je videti, in to, zaradi česar je Kafka tako človeški, je ta poskus, da bi izvedel, ne pa ugotovitev. Življenju daje smisel ta poskus, ne pa rešitev uganke. Kafka ni malodušen, je le pogumno stvaren. To je še posebej poudarjeno v K.-jevem stališču: naj vse še tako govori proti moji odločitvi, da bom iskal resnico, resnico bom vseeno iskal.

Za dela Franza Kafke je značilno, da ima pri njem sicer vse »rep in glavo«, ni pa odgovorov. Postavlja vprašanja, sproža miselne procese, problematizira, marsikdaj odpre, ampak nikoli ničesar ne pripelje do konca, nikoli ne daje odgovorov, ker jih kratkomalo ni. Prav tako se tudi K., več ko ima informacij, bolj oddaljuje od svojega cilja, manj razume, manj prodre v tisto, k čemur stremi. In kljub temu, ne glede na to, kaj se zgodi, hoče imeti pravico do svoje poti, šel bo po njej. Njegova zgodba je zgodba o izgubljenih iluzijah.

Goran Ferčec, avtor dramatizacije, poudarja kot osrednji problem Kafkovega Gradu zanko, v katero zvabijo K.-ja. Ta pride službeno v zaprto, odmaknjeno, nedostopno vas, katere prebivalci se brez vprašanj uklanjajo moči in vplivu gradu, ne da bi kateri poskušal zvedeti, kdo in kaj grad pravzaprav je. K. pride, in ko poskuša razumeti ta zaprti in ubogljivi sistem, ga potegne vanj. Njegova smrt, četudi domnevana, ni napisana; Kafka je pustil roman nedokončan. Na simbolni ravni pa je K.-jeva smrt njegova nezmožnost, da še kdaj pride iz zaprtega kroga, v katerega je stopil. Za zmeraj ostane prepuščen manipulaciji, žaljenju in opozarjanju na to, da je nepotreben. Nepotreben in nesvoboden. Ta sklenjeni krog absurda neke male skupine, v kateri igra vsak prav tisto vlogo, ki je potrebna, da K.-ja kot subjekt uničijo, ustvarja shizofreno situacijo zelo sodobnega značaja.

Igralska zasedba je številčna. Glavno vlogo - lik K. igra Branko Šturbej, za katerega je to že tretje srečanje s Kafko. Upodabljal je že Kafkinega Karla Rossmanna in Josefa K. Kot je dejal, igranje Kafkinih likov zahteva od človeka naivnost ter odprtost, ki pritiče otroku.

Polona Juh, ki upodablja Friedo, je povedala, da jo je njen lik prevzel. Predstavo je doživljala kot Kafkino avtobiografijo in njegovo nezmožnost odnosa z ženskami. Po njenih besedah je bil dober v zbliževanju z nežnejšim spolom, a je takoj, ko se mu je ženska preveč približala, zbežal. Tako tudi predstava govori o stalnem približevanju in oddaljevanju.

Branko Jordan, ki v predstavi odigra več vlog, je dejal, da se je kot dijak v romanu spopadal z nemogočim občutkom krivice in groze, ki jo povzroča birokratski aparat, in občudoval mističnost gradu, predstava pa jasno pokaže, da se vsa groza kaže tudi v odnosih med ljudmi.

Poleg omenjenih v predstavi igrajo še Matija Rozman, Saša Tabaković, Petra Govc, Zvone Hribar, Katja Levstik, Gorazd Logar, študent Nik Škrlec, Rok Kravanja k.g., Vanja Plut, Sabina Kogovšek, Iva Babić, Barbara Cerar in Zvezdana Mlakar.

Dramaturginja je bila Mojca Kranjc, scenografa Numen in Ivana Jonke, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov. Za glasbo je poskrbel skladatelj Kyrre Kvam, besedilo pa je iz hrvaščine prevedla Višnja Fičor.