Kdo je Tartuffe? Dramski lik, ki ga je Molière ustvaril leta 1664 in vanj zajel posmeh na račun licemerne pobožnosti katoliških vernikov, s tem pa si brž nakopal prepoved javnega uprizarjanja (čeprav se je kralj Ludvik XIV. ob njegovi krstni predstavitvi menda neznansko zabaval)? Torej naslovna vloga iz prve verzije igre, tridejanke Le Tartuffe ou L’Hypocrite (Tartuffe ali Hinavec), oblikovana v obdobju janzenističnega gibanja kot rigoroznega zasuka od renesančnih spoznanj, v času religioznih trenj; lik s kostumom duhovniškega izgleda, ki je vzbudil tolikšno ogorčenje, da so si izvirni »tartuffi«, kot je v svoji prvi prošnji kralju zapisal Molière, drznili onemogočiti upodobitev še tako nedolžne kopije?
Ali je Tartuffe tudi nekoliko predelana različica prvotnega značaja, ki ga avtor leta 1667 postavi v središče na pet dejanj razširjene igre s skrčenim naslovom L’Imposteur (Prevarant / Slepar), ko se komedijskega bičanja hinavščine loti – s hinavščino? Igri namreč priskrbi za tedanjo javno moralo sprejemljivejši videz: Tartuffa, čigar ime etimološko nosi slabšalni predznak, spremeni v lažnega vernika, malopridneža Panulpha (in mu nadene laični kostum). Kljub temu pa je nova verzija ponovno deležna nemilosti, saj, kot zapiše Molière v drugi prošnji kralju, tartuffi ne prenesejo, da je »razkrinkal njihove sleparije pred očmi vsega sveta«.
Tartuffe ostaja svetohlinec tudi v finalni, danes uradni in edini ohranjeni verziji Tartuffe ou L’Imposteur, ki je bila v gledališču Palais-Royal z izjemnim uspehom premierno odigrana 5. februarja 1669 – »na dan velikega vstajenja od mrtvih«, kot se je Molière izrazil v tretji prošnji kralju in mu tudi pripisal zasluge te velike noči (ki so pravzaprav rezultat za oblast ugodnega razpleta religioznega konflikta). Vendar je polemika, s katero je bilo zaznamovano obdobje petletne poti igre do širokega občinstva, pozneje vzbudila tudi zanimanje za temelj, iz katerega je izšlo eno najbolj uprizarjanih dramskih del. Raziskovalci so spodbijali tezo, da naj bi bila tridejanka le nedokončana verzija finalne petdejanke; Georges Forestier je na osnovi »gledališke genetike« (tj. približanja avtorjevemu ustvarjalnemu pristopu) leta 2010 celo rekonstituiral prvo verzijo Tartuffa (medtem ko je druga verzija reportažno obnovljena v pismu neznanega avtorja, ki je sledilo drugi prepovedi uprizarjanja in z nazornim opisom igre nastopilo tudi kot njen zagovor).
Še pomembnejši izid polemike predstavljajo Molièrovi zapisi; ob prošnjah, ki jih je naslovil na kralja, tudi predgovor h knjižni izdaji igre. »Če je namen komedije, da popravlja človeške slabosti,« ni razloga, pravi, zakaj bi nekateri imeli privilegije. In ker gledališču pripiše moč vzgojnega učinka, nadaljuje: »Moralni nauk je lahko podan s še tako lepimi potezami, pa bodo te najpogosteje manj učinkovite od osti satire, kajti večine ljudi se najbolj dotakne, kar slika njihove napake. Če izpostavimo slabosti splošnemu posmehu, jim zadamo močan udarec. Ljudje zlahka prenesemo očitke; nikakor pa ne prenesemo posmehovanja.«
Odziv cerkvenih krogov (na čelu z Družbo svetega zakramenta, ki je nasprotovala svobodomiselnosti) potrjuje, da so verski gorečneži upodobitev hinavca dojeli kot udarec in avtorju vrnili z drugačne vrste udarcem (neki duhovnik ga je celo opisal kot »Hudiča«). Toda takšen odziv obenem priča o moči Molièrovega umetniškega uma, ki ga z drugih zornih kotov potrjujejo nenehna uprizoritvena vračanja k njegovemu Tartuffu. Od časa nastanka igre se je družbeni kontekst korenito spremenil, tudi ideološka trenja so se premaknila na druga žarišča – in v marsičem so temu sledile interpretacije. Podoba goljufa, ki se pretvarja, da je svetnik, se skozi zgodovinska obdobja preobraža; barabin se v drugačni osvetlitvi kaže kot denimo zapeljivec, ki hkrati privlači in odbija.
Kdo je Tartuffe v nekaterih (radikalnejših) pogledih? Roger Planchon je v postavitvi gledališča Théâtre National Populaire leta 1973 predstavil Tartuffa kot libertinca in s tem podal interpretacijo, ki je v uglednem meščanu Orgonu prepoznala prikrito homoseksualno nagnjenje. Ariane Mnouchkine se je za uprizoritev gledališča Théâtre du Soleil, premierno odigrano leta 1995 na dunajskem festivalu Wiener Festwochen, odločila umestiti Tartuffa v muslimansko okolje ter s tem vzpostavila teren za obravnavo verskega ekstremizma. V sklopu obeleževanja 400. obletnice Molièrovega rojstva je leta 2022 v Comédie-Française nastala prvotna/rekonstituirana verzija igre (iz leta 1664), h kateri se je Ivo van Hove vrnil/obrnil, da bi prikazal Tartuffa kot brezdomca, ki ga manj kot gola preračunljivost vodi preživitvena nuja.
Tartuffe je vendarle vsakokratna ustreznica danega zgodovinskega trenutka.
V slovenskem gledališkem prostoru je bila Molièrova igra prvič uprizorjena šele v sezoni 1932/1933, in sicer v ljubljanski Drami (čeprav je bila tamkaj napovedana že dve desetletji prej), a je s poznejšimi postavitvami postala eno od avtorjevih najbolj uprizarjanih del pri nas. Prvo mariborsko uprizoritev je Tartuffe doživel leta 1935 v režiji Jožeta Koviča, sledili sta ji še dve (leta 1946 v režiji Jožeta Babiča in leta 1965 v režiji Frana Žižka), vendar je od zadnje minilo že skoraj šestdeset let. V tem času so se igre lotevale druge gledališke hiše; tudi od poslovenitve Otona Župančiča kot prvega uprizorjenega prevoda (prvi slovenski prevod je sicer pripravil Vladimir Levstik) so nastali novi prevodi in priredbe Molièrovega besedila.
Kdo je torej Tartuffe – oziroma Tartuffe, da uspe vedno znova vznemiriti in spodbuditi sveža uprizoritvena branja?
Uvodoma velja poudariti, da je za zaznavanje naslovnega lika avtorsko domišljena že izpeljava njegovega poznega vstopa v dramsko dogajanje: medtem ko se nastopajoče osebe o njem pogovarjajo praktično od začetka igre, se sam pojavi šele v tretjem dejanju. Prisoten je v svoji odsotnosti, saj prebivalce hiše, v katero se je naselil, in njihove bližnje zaposluje, izčrpuje, razdvaja. V očeh nekaterih si dovoljuje vse in še več, v drugih očeh je vse njegovo bitje in žitje brez ene same napake (čeprav njegovo vedenje odraža številna protislovja).
O Tartuffovem prihodu v dom meščanske družine Molièrova igra ne govori izdatno; zasluge, da se je srečanje tako razpletlo, hišni gospodar Orgon pripiše Nebu, torej Bogu (»sem mu po božji milosti ponudil stanovanje,« pove svaku Kleantu v petem prizoru prvega dejanja). A navsezadnje je potek predhodnih dogodkov v luči aktualne dramske situacije pomemben predvsem z vidika posledic, ki jih s sprejetjem gosta občutijo člani družine. Te pa morda niso izključno negativne, kot se zdi na prvi pogled. Ali drugače, čisto možno je, da ne gre (več) za preprosto delitev na dva pola.
/…/
(iz gledališkega lista)