Komedija Tartuffe, ki je bila premierno prikazana leta 1664 na festivalu v Versaillesu in je sprožila velik nemir v cerkvenih krogih, je nastala v najplodnejšem in filozofsko najbolj poglobljenem umetniškem obdobju Molierovega ustvarjanja in velja za eno najboljših umetniških študij na temo človeške dvoličnosti in duhovnega svetohlinstva.
"Ime Tartuffe je z leti (in s stoletji) postalo univerzalni arhetipski izraz dvoličnosti, licemerstva in svetohlinstva, ki v specifičnih oblikah obstaja v vseh okoljih in časih. Pojem je ponarodel in postal splošni simbol za hinavščino, zlasti cerkveno," je v gledališkem listu zapisal Vili Ravnjak.
Komedijo je za SNG Maribor režiral Diego de Brea, ki je bil nekaj let umetniški vodja mariborske Drame, večkrat pa je tu tudi režiral, nazadnje leta 2018, ko je oblikoval antično Sofoklejevo tragedijo Ojdip na Kolonu.
Tartuffe se mu zdi za današnji čas zelo zanimiv, saj sta svetohlinstvo in pokvarjenost postala neke vrste modni trend. "Živimo v svetu, kjer je vera izgubljena in pozabljena, kjer celo verniki ne verjamejo več. Družba sama ustvarja Tartuffa. Tartuffe se ne more proizvesti brez da ima družbo, ki je neprebujena, neosveščena, naivna in dopušča ne pravo vero, ampak slepo vero, s katero je možno človeka zaslepiti, ga voditi in usmerjati. In v imenu teh velikih oz. absolutnih resnic, v tem primeru Boga, je možno seveda pleniti in uničevati vsevprek," je povedal.
Dejstvo, da gre za splošno znano besedilo, je lahko za novo branje obremenjujoče. "A ker je tekst vrhunsko napisana visoka komedija - z nekaj antologijskimi situacijami -, je vse teorije mogoče preseči. Danes, ko besedilo ni politično obremenjeno, je bistveno bolj zanimivo oziroma vsaj mislim, da nam je danes veliko bližje, kot si predstavljamo," je povedal v pogovoru z Majo Borin za gledališki list.
Ta tekst po njegovih besedah govori tudi o tem, kam lahko obsedenost z neko stvarjo, idejo, mislijo človeka pripelje. "V to besedilo brez vse te patologije ni mogoče vstopati. To pa tudi pomeni, da Tartuffa brez družbe, ki omogoča Tartuffe, sploh ni. Torej brez Orgona ni Tartuffa in brez nas ni te slepe vere. Naš smisel bi bil razvijati notranjo prebujenost, kar pa je izjemno težko, zato je lažje posegati po bližnjicah, ki ne zahtevajo avtorefleksije," je še povedal.
Poleg Vladimirja Vlaškalića igrajo še Mateja Pucko, Kristijan Ostanek, Ana Urbanc, Žan Koprivnik, Julija Klavžar, Gorazd Žilavec, Blaž Dolenc, Minca Lorenci, Matevž Biber in Nejc Ropret.
V slovenskem gledališkem prostoru je bila Molierova igra prvič uprizorjena v sezoni 1932/1933 v ljubljanski Drami in je s poznejšimi postavitvami postala eno od avtorjevih najbolj uprizarjanih del pri nas. Prvo mariborsko uprizoritev je Tartuffe doživel leta 1935 v režiji Jožeta Koviča, sledili sta ji še dve - leta 1946 v režiji Jožeta Babiča in leta 1965 v režiji Frana Žižka, vendar je od zadnje minilo že skoraj 60 let.