LGL, 16. 2. 2011

Mačja ljubezen

Lutkovno gledališče Ljubljana, Josip Ribičič: ČRNI MUC VASUJE, režija Jiříj Vyšohlíd, premiera 16. februar 2011.

foto Božidar Miler

Mačji vasovalec, ki se mu dogajajo vseh vrst zgode in nezgode, s svojo vztrajnostjo in gorečnostjo pridobi srce prelepe bele muce, pa tudi bralcev, ki ga na nočnih poteh k beli muci spremljajo. V likovni podobi Janeza Trpina Črni muc od leta 1946 naprej spremlja slovenske otroke kot ena tistih slikanic, ob katerih zrastejo. Podatek o izposoji Knjižnice L. Lavriča iz Ajdovščine za leto 2002 priča o priljubljenosti Črnega muca med bralci: statistika letne izposoje knjigo postavlja na deseto mesto. Črnega muca so otroci poslušali - in ga še poslušajo tudi na kasetah in zgoščenkah. Kolikokrat je bil Črni muc uprizorjen, ne vemo, vemo pa, da je že pred dvajsetimi leti nastopil v predstavi poklicnih lutkarjev. V Lutkovnem gledališču Maribor ga je leta 1991 v priredbi Ave Lokošek na oder postavil režiser Tine Varl.

Kaj je v tej mačji zgodbi tako privlačnega? Prav gotovo je to glavni lik, ki svoji izvoljenki vsako noč nežno brenka na strune kitare. Da je poskrbljeno za humor, se mu prav v teh trenutkih zgodi kaj neprijetnega: polivajo ga z vodo, mečejo vanj polena, pod njim se lomijo veje, napadajo ga mački in psi …,  on pa vztraja: »… pa če me po glavi tepe ves svet, jutri pridem k muci spet«. Obrazec spominja na tradicionalne lutkovne predstave, kjer junaka pretepejo in zabijejo v tla, on pa se spet pojavi v naslednjem prizoru, ali pa na risane filme, kjer čez Toma pelje valjar, v naslednjem kadru pa spet  preži na Jerryja. Vsakokrat ko Črni muc pride k svoji muci, je videti huje, a vsakokrat ga imajo bralci raje – in bela muca tudi. Črni muc je dokaz, da ljubezen lahko premaga vse ovire.

Bela muca pametno sedi na strehi in viha smrček k luni, a »jo za črnega muca zmeraj bolj skrbi«. Natanko ve, da ji ponuja gradove v oblakih, a kaj, ko je tako vztrajen in simpatičen! In lepo je, če ti kdo dvori. In rezultat so prelepe male mucke pod kozolcem in življenje, ki gre naprej.

Ribičič niza besede v posebnih rimah in posebnem ritmu. Tako kot besede pa si v ritmu sledijo tudi dogodki. Bralci vedo, kaj se bo zgodilo, ne vedo pa, kako. Nežnost in humor si kot dan in noč podajata roke. Ribičič je mačjo zgodbo o tem, kako se obnavlja življenje, napisal pri svojih šestdesetih. Humor v zgodbi je znak njegove distance do romantične ljubezni. Zato pa je avtor poln empatije do svojih junakov, ki ju mora vzljubiti tudi publika.

Zgodba se dogaja na slovenskem podeželju, kjer je vse, kar mora biti: cerkveni zvonik, šolska streha, domačija s skednjem, kurnikom in pasjo uto, ograja, ki jo je potrebno preskočiti, in polje, čez katerega mora Črni muc. S pesmijo vaških fantov je pastorala popolna. Ilustracije Janeza Trpina sledijo tej smeri.

Jiří Vyšohlíd je postavil mačjo zgodbo med ljudi. Zakonski par nostalgično preigrava prizore iz knjige, ki ju nekako povezuje. Vsakdan, ki ga živita, za trenutek prepusti mesto igri. Čas, ki ga vedno zmanjkuje, se za hip ustavi. On je lahko črni muc in ona je rada bela muca. Všeč ji je, če ji on zaigra na kitaro in njemu je všeč, če ga ona posluša. Iz predmetov, ki jih najdeta v stanovanju, nastaja prizorišče, opisano v knjigi … No, prav tu Jiří Vyšohlíd išče zanimiva nasprotja. Njegova zgodba je urbana. Dogaja se v blokovskem stanovanju, v kuhinji, kjer je mleko seveda v tetrapakih, kjer je luna namizna svetilka in kjer celo junaka sama sestopita s police, na kateri sta »krasila« stanovanje in nabirala prah. Par, ki se odpravlja po otroka, ki ju trenutno čuva babica, je za trenutek sam in se prepusti igri, a kaj, ko v mestu živimo tako blizu drug drugemu, da se kaj kmalu oglasi sosed s prošnjo po tišini. Samotni gospod se počasi vključuje v igro, ki ga začne zabavati. Tudi on postaja animiran. Samota jo popiha in odstopi mesto igri. Soseda Jiří Vyšohlíd potrebuje, saj je poleg muce in muca vedno kaj, kar njuno sestankovanje zmoti.


foto Božidar Miler

Jiří Vyšohlíd vzpostavi odnose med lutkami in igralci; kot glasbeno temo enkrat zgodbo igrajo eni, drugič drugi, tretjič skupaj. Meni, da je lutkovno gledališče teater možnosti in kombinacij, s tako zastavljeno predstavo jih skuša uresničiti in izkoristiti. Črni muc in bela muca sta se »poročila« nekoč in nekje, zakonski par pa je pred nami tukaj in zdaj. Z nami deli vsakdanje naloge in težave, prijaznosti in nestrinjanja. Z ničemer jima ni prizanešeno, tako kot nam, ki ju gledamo. A prav sredi vsega tega in nikjer drugje tiči ljubezen. Skrita je v hladilniku, pod predpražnikom, na vrtu, v zaprašenih figurah na polici, pa tudi v pogledih in dotikih, ki se zgodijo kar tako, mimogrede. To Vyšohlíd, ki zase pravi, da je »an old man«, »star možak«, prav gotovo ve. Tako kot je vedel modri Josip Ribičič pri svojih šestdesetih.                                                                          

(Jelena Sitar)

***

Preplesti lutke in igralce
(Pogovor Jelene Sitar z režiserjem Jiříjem Vyšohlídom)

Kako ste se srečali s Črnim mucem?

Ko sem začel razmišljati o uprizoritvi Ribičičevega Črnega muca, besedila, ki so mi ga ponudili v  LGL, me je skrbelo predvsem nekaj: tu ni veliko drame. Mislim na to, da se v zgodbi ves čas ponavlja isto in da se vse dogaja na enem mestu. Živali nastopajo kot ljudje, zgodba pa obravnava odnos moškega in ženske. To se mi je zdelo zanimivo, v to smer sem vrtal naprej in našel način, kako igrati to predstavo. Želim preplesti igralce in lutke in jih postaviti v zanimive, včasih nemogoče položaje, a se vedno znova vračati na izhodišče. Igra igralcev je v taki predstavi še posebej pomembna, zato sem v ansamblu poiskal tiste, s katerimi sem že delal in sem jim lahko zaupal. Veliko je bilo neznank, zato sta bila Miha in Asja zame neka trdna postavka. Uganka je bil tretji, Jure. V predstavi, ki jo postavljam, se mi zdi največ odvisno od tima.

Je Črni muc zgodba o ljubezni?

Je. Jaz jo vidim kot nikoli dokončano zgodbo. Na srečo. Sestavljena je iz lepih in težkih trenutkov, ki jih doživljamo vsi. To bo tudi okvir »mačje zgodbe«, ki pripada ljudem. Muce pa se sprašujejo:  kako je mogoče ujeti srečo? Težko. Gre predvsem za trud. In za željo – z obeh strani. In za naravo. V naravi pa vedno izbira ženska. To je medicinsko dokazljivo, drži pa tudi v drugih ozirih. In zanjo se je treba potruditi. Tako je tudi prav, saj je ona tista, ki nosi posledice. Če ne bi bil trud tako pomemben, bi naša igra lahko trajala eno samo minuto.

Ste igralec in glasbenik, kako se počutite kot režiser?

Nisem režiser. Za vsak poklic moraš biti rojen, zanj potrebuješ določene lastnosti. In režiser v tem smislu ni nobena izjema. Sam poznam gledališče in glasbo, saj se z njima ukvarjam vse življenje, in vem, kako se dela teater. Režiram predstavo, to pa še ne pomeni, da sem režiser. Za režiserja potrebuješ določeno mero arogance, ki je jaz nimam. Zato imam včasih težave z določenimi predlogi. Gre tudi za druge vrste kondicijo: režiserji lahko režirajo do tri ali štiri predstave na leto, jaz pa postavim eno na tri do štiri leta.

Katera je bila zadnja?

Tigrček Peter v madžarskem Kecskemétu prejšnjo pomlad.

Katera je vam  najljubša?

Najbrž Afriška pravljica, ki smo jo v mojem gledališču Drak pripravili skupaj s kolegi.  Šlo je za reciklažo, nastala je iz »ostankov« neke druge predstave. Čeprav je stara že deset let, jo igralci z užitkom igramo, publika pa zelo rada gleda. To je prava predstava za otroke in ekipa fantov, ki nastopa v njej, zelo rada igra za otroško občinstvo.

Kaj je najpomembnejše pri lutkarskem poklicu?

Na to vprašanje, bi moral zelo dolgo odgovarjati … Marsikateri igralec se namrdne: »lutkar«. Sliši se kot stigma in najbrž to dandanes tudi je. Na DAMU so študirali nekateri obetavni študentje, ko pa so prišli v lutkovno gledališče, se jim je zdelo, da ne ustvarjajo več resnega teatra. Marsikdo ima občutek, da so zaradi občinstva, za katerega igrajo, omejeni.  Mislijo si, da je lutkovno gledališče nekakšna »bum-bum komedija«. Jaz razmišljam drugače in vesel sem, ko srečujem vedno več mladih, ki jih spet zanima lutkarstvo in se z njim zelo resno ukvarjajo. Mogoče pa prihaja novo obdobje.  Sodobno lutkovno gledališče ne postavlja na oder lutk, da bi tam govorile besedilo. Moč sodobnega lutkovnega gledališča je v njegovih neskončnih možnostih in kombinacijah.

Gesamtkunstwerk, v njem se na različne načine povezujejo različne umetnosti. Kako pa je nastala umetnost?  Ljudje so čutili, da imajo nekaj v sebi in so hoteli to izraziti. Kaj je dobro od tega in kaj ne? Na koncu koncev je vse precej subjektivno.


foto Božidar Miler

Kakšen je vaš profil  igralca? 

Ob koncu sezone se včasih vprašam: kaj sploh delam tukaj, v gledališču?  Sem sploh igralec? Igralec naj bi bil ekstrovertiran, nekaj ekshibicionističnega naj bi bilo v njem. Jaz nisem tak. Mislim, da so moje igralske kvalitete stvar dolge prakse.

Kakšna je bila ta praksa?

V tako dobrem gledališču, kot je bil Drak, je bilo vse preprosto: nastajanje predstave je proces, ti si v njem oz. del njega in – napreduješ. Če bi bil v službi v kakšnem drugem gledališču, bi mogoče tudi zamenjal ekipo, ampak tam je bilo tako zelo lepo in navdihujoče!

Ste eden od predstavnikov zlate dobe Draka?

Delati kot ekipa in s posamezniki, ki se dobro poznamo in si zaupamo – to je bilo važno zame. Mislim, da drugače ni mogoče ustvariti dobrega gledališča, zlasti ne lutkovnega.

Krofta?

Krofta je bil pozneje. Pred njim je bil na njegovem mestu moj sošolec z akademije Mirek Vildman. Bil je pet let starejši od mene. V tistem času je bil poslovni direktor Jan Dvorak, ki je opravljal tudi delo dramaturga. Še pred Vildmanom pa je za gledališče skrbel Jiří Streda.  Drak je imel res srečo, da so ga vodili tako dragoceni ljudje. Seveda se je gledališču to poznalo. Imeli pa so različne metode dela. V začetku smo delali z režiserji, ki so imeli vso predstavo zapisano v režijski knjigi, kar je pomenilo, da je bilo vse že v naprej določeno in  da delo ni moglo biti niti eksperimentalno  niti raziskovalno. Po tej metodi je lahko nastala predstava v dveh tednih. Lahko je bila dobra, celo odlična. Vildman in Krofta za njim pa sta režijo predstave bolj razumela kot vodenje projekta. Sedaj vodi naše gledališče Jakub Krofta, Jozefov sin. Ne vliva nam takega zaupanja, kot nam ga je stari Krofta.

Iz zlate dobe Draka se spomnim več predstav, med drugim Petruške z vami v glavni vlogi. Je to ena važnih predstav tudi za vas?

Petruška je bila zelo slavna predstava, z njo smo obiskali veliko držav in festivalov. Nastala je bolj mimo grede in v glavnem smo jo delali igralci, seveda pod budnim očesom umetniškega vodje, ki je dajal smernice. V njej sem res igral glavno vlogo, imel pa sem srečo tudi drugače: ker Petruška ne govori, ampak piska, se mi za gostovanja ni bilo treba posebej učiti besedila v različnih jezikih.

Ste uporabljali piveto?

Ne zares, piščalka je bila. 

Zaradi vas, Jiří,  Drak teatr velja med igralci za »glasbeno koncetracijsko taborišče« ...

Tudi glasba je gledališče. Samo pomislite, kakšna drama je nastop komornega ansambla, kaj šele orkestra.  Glasba pa je po drugi strani organski del gledališke predstave. Ker mi je oboje pri srcu, sem hotel oboje povezati še bolj, kot to ponavadi delamo. V že omenjeni Afriški pravljici se glasba in gledališče organsko prežemata.  So pa še druge predstave … v eni od njih iz klavirja prihajajo  najrazličnejši inštrumenti, klasični  in posebni. Ob poeziji glasba ustvarja kolaž – predstavo, ki jo z uspehom igramo najmlajšim. Prav njim želim pokazati, kako lepo je ustvarjati z glasbo. Otroci pri nas v glavnem z glasbo nimajo neposrednega stika, potem pa igrajo inštrumente, ki jih zanje izberejo starši. Predstava je imela težak začetek, ko pa smo se malo sprostili, je bila vse boljša in odmevnejša.


foto Božidar Miler

Kako vam je v spominu ostala ljubljanska Trnuljčica?

Mislim, da sem naredil napako, ker sem izbral tako zahtevno in zapleteno glasbo za predstavo. Ko sem ugotovil kako in kaj, je bilo že prepozno. Ampak slišal sem, kakšen uspeh ima predstava, in zdaj sem seveda vesel. Danes je preprosto že lahko uspešno. Jaz želim v glasbi in gledališču nekaj več. Zlasti v času, ko poslušamo muziko brez dinamike, brez duše. Dobra muzika mora imeti dušo. Glasba je umetnost, ki jo dojemamo neposredno in je odprta za vse.

(Z Jiříjem Vysohlídom se je pogovarjala Jelena Sitar v Ljubljani januarja 2011.)

Josip Ribičič
Josip Ribičič je bil učitelj, urednik in pisatelj. Primorec, rojen leta 1886 v Baški na otoku Krku, je po končanem šolanju na nižji realki v Gorici in koprskem učiteljišču začel opravljati učiteljski poklic na tržaškem. V Trstu si je uredil dom, se poročil s stanovsko kolegico in si ustvaril družino. Tu se tudi začne njegova pisateljska pot. Leta 1912 mu v Ljubljani natisnejo prvo zgodbo z naslovom Kraljestvo čebel, parabolo, v kateri družbo čebel izenači s podobo idealno urejene  države. Kmalu po prvi vojni mu, spet v Ljubljani, izide spevoigra V kraljestvu palčkov (1922), v kateri se pravljičnost meša z za avtorja značilnim humorjem. Igra je med mladino doživela precejšen uspeh in leto kasneje ji v Gorici sledi še drugi del: Kraljica palčkov. Ribičičevi palčki so nastopili na številnih šolskih odrih po Sloveniji, tudi po vojni, zato je avtor leta 1953 dodal prvi verziji še tri prizore in igro izdal v Ljubljani pod skupnim naslovom Palčki.

Največ uspeha je Ribičiču kot mladinskemu pisatelju prinesla povest Miškolin (1931). Napisal jo je že po selitvi v Ljubljano. V humorni zgodbi tako kot v številnih drugih Ribičičevih delih nastopajo živali, ki imajo človeške lastnosti. Mali mišek, njegova sestrica Miša, mišji učitelj in ostali junaki živijo življenje, v katerem se zlahka prepoznajo tudi otroci. Upodobitve Miškolina se je prvi polotil Gabrijel Justin, prava uspešnica pa je postala slikanica Jelke Reichman, ki je bila zelo pri srcu tudi Josipu Ribičiču. Med otroškimi potopisnimi deli je med bralci postala priljubljena zlasti povest Nana, mala opica (1937) o opici, ki ni izpustila vabe iz pesti, ujete v kokosov oreh, in jo je to stalo svobode in domovine.

Pet let za Nano pa je moral neprostovoljno od doma tudi njen avtor, ki se je iz italijanskih zaporov in ujetništva vrnil v Ljubljano šele  po kapitulaciji Italije. Po vojni se je Ribičič zaposlil na Ministrstvu za prosveto. V svojem šestdesetem letu je napisal in objavil delno verzificirano zgodbo o »mačji ljubezni« z naslovom Črni muc vasuje (1946). Tudi ta je bila pri občinstvu dobro sprejeta.

Od junakov, ki so prišli med otroke po Črnem mucu, velja omeniti vsaj še Mucolina in njegove dogodivščine. Ribičičev opus dramskih del za otoke obsega prek dvajset naslovov. Številne od njih so otroci tudi zares igrali, prav Mucolin pa je živel med njimi kot besedilo za lutkovno predstavo.

Josip Ribičič je deloval tudi kot urednik. Bil je prvi, ki je urejal še danes priljubljenega Cicibana, njegovo ime pa je povezano tudi z Mladinsko matico, založbo Mladinsko knjigo, revijo Kurirček in drugimi pomembnimi založniškimi povojnimi projekti. Predvsem tistimi za otroke in mladino. Poleg leposlovja je urejal tudi didaktično gradivo, uredniško je sodeloval pri nastajanju številnih čitank in beril za osnovne in nižje strokovne šole. 


foto Božidar Miler

Jiří Vyšohlíd
Rodil se je 16. 2. 1943 v mestu Hradec Králové in preživel mladost v Trutnovu in Pragi. Leta 1964 je dokončal študij na oddelku za lutkarstvo Akademije za umetnost v Pragi. Po študiju je leto dni delal v lutkovnem gledališču v Kladnu, dve leti je kot glasbenik služil vojaški rok, od leta 1967 pa ustvarja v gledališču DRAK v svojem domačem mestu.  Sklada tudi glasbo za gledališke predstave. Od devetdesetih let preteklega stoletja je ustvaril nekaj predstav in jih režiral. Ena izmed njih, Hamlet, je bila nagrajena na Lutkovnem festivalu LUTKE, Ljubljana (grand prix). Rada sklad in posluša glasbo, še posebno jazz. Morda ima glasbo celo raje od ustvarjanja v gledališču. Njegove druge radosti so trije otroci (stari 45, 31 in 16 let), gore in kolo. Vedno se potrudi in da vse od sebe -  njegovi kolegi igralci imenujejo svoje gledališče "glasbeno koncentracijsko taborišče".

Luděk Joska
Se je rodil leta 1974 v mestu Hradec Králové. Svojo prvo predstavo v Drak teatru je videl, ko je bil star tri leta. Zdržal je celih pet minut. Po osnovni in srednji šoli je poskušal dokončati študij umetnosti na dveh univerzah. Potem je opravljal najrazličnejša dela, med drugim je bil negovalec v domu upokojencev, obiralec pomaranč in krovec. Trenutno živi v Pragi kot grafični oblikovalec in ilustrator. Rad gleda filme z J. P. Belmondom, posluša Pixies, pije pastis in obiskuje Cadiz. Ko bo velik, si želi postati svetilničar ali dober scenograf.

***

Ena zvezda mi gori,
druga mi pa sveti,
mene pa srce boli,
ne morem več živeti …
Kdor je truden, naj zaspi,
jaz ne bom nič spala,
zvezde preštevala
prav tja do pol noči. 


Na dimniku vrh strehe bela muca sedi. Tačke si umiva, z repom miga in oči vrti. Najraje bi črnega muca vprašala: »Mucek, tako težko sem te čakala!  Kod si hodil, kje si bil? Ali si se tako dolgo sušil?« A mucka je v šolo hodila, se lepega vedenja učila; muca ve, da tako govoriti ne sme. Zato molči in se drži, kot da ne vidi nič, kot da ne sliši nič.

»Mrjav, spet je vse dobro in prav! S tačko sem si zjutraj nos umil, iz glave bolečine sem spodil. Lepo sem počesan in sredi glave prečko imam. Pridi dol, lepa ti mladenka, postani moja dobra ženka.«
Muca na strehi povesi oči, mucu ob hlevu odgovori:
»Mijav, ne bodi muc tako brljav«.

»Kršenmatičkovmatic, le čakaj , črni ti stric!«
In še enkrat v svislih zašumi. Iz svisli, glej, debelo poleno prifrči in mucu pol repa zmečka. Iz repa ubogemu mucu rdeča kri kaplja.
»Mijav, se smeje bela muca, »saj sem ti rekla, da si brljav«.
Prestrašeni muc zdirja čez plot na belo pot. Pol repa mu navzdol visi, jezno piha in s tačko grozi:
»Pa če še eno poleno prifrči in če mi vse kosti zdrobi in celi rep odnese tja na drugi svet, jutri o polnoči bom prišel k mucki spet.«

… Zasenči si oči, na belo cesto pogleda. Muco skrbi zelo,  muci srčece bo počilo, če njenega muca ne bo! Gleda, pa ga sredi polja zagleda. Svetle škorenjce nosi, čez rame visi mu kitara. Manjka mu pol repa, po malem tudi šepa, a mu ga v vasi mi para.

***

Povezave:
Fotogalerija na SiGledal

LGL

Povezani dogodki

jadranka matkovic

NA samo čitanje ovog teksta SVE plijeni+ likovi super...!!

20. 2. 2011