Svetovni dan gledališča je namenjen temu, da se nacionalni centri, posamezniki, podjetja, organizacije s področja umetnosti, akademiki, učitelji in drugi zainteresirani za gledališče osredotočijo na otrokovo pravico do gledališča in umetnosti.
Letošnjo poslanico je pripravila Sue Giles, predsednica mednarodnega združenja ASSITEJ:
20. marca gledališke in druge umetnike, ki ustvarjajo za mlade, prepoznavamo kot ustvarjalce, ki pomembno vplivajo na življenja otrok po vsem svetu. To opravljajo s poglobljenim poznavanjem svojega mladega občinstva. Za gledališče in ostalo performativno umetnost za mlade je značilen poseben pristop. Ustvarjalci otroke in mladostnike obravnavajo kot pozorne in kritične gledalce, ki soustvarjajo in prispevajo h kulturi ter imajo pravico do umetnosti in svobode izražanja. Če spoštujemo otroško domišljijo in jim zagotovimo primerno okolje in prostor za ustvarjanje, jim zagotovimo temelje, na katerih bodo gradili samozavest in trdoživost.
Glavni cilj mednarodnega združenja ASSITEJ je združiti ustvarjalce po vsem svetu in mlademu občinstvu, ne glede na to, kje na svetu živi, omogočiti, da izkusi gledališče in performativno umetnost. Da bi to dosegli, moramo biti odprti za raznoliko ustvarjanje umetnosti, ki ga ponuja naša globalna mreža, in lucidno odpirati prostor novostim, ki nastanejo kot posledica omejitev, izzivov in specifičnih kontekstov.
Otrok včasih ne moremo peljati v gledališke stavbe. Včasih te sploh ne obstajajo. Včasih nam to onemogočajo različne ekonomske, fizične, geografske in socialne omejitve. Ne glede na to se vsako leto v živo ali na spletu zberemo in pogovorimo o raznolikih oblikah gledališča in uprizoritvenih umetnosti, ki jih ustvarjalci pripravijo in predstavljajo mladim gledalcem v njihovih različnih kontekstih. Čudovito je videti, kako gledališče in uprizoritvena umetnost najdeta pot v šole, vrtce, na ulice, v skupnostne prostore, v bolnice, na igrišča, v zapore, pa tudi na računalnike, telefone in radie.
Gledališče in uprizoritvene umetnosti spodbujajo stik med ljudmi, pomagajo pri širjenju idej, širijo upanje in eksplozijo sreče. Ne glede na to, kje se izvajajo, imajo moč, da spremenijo trenutek, dan ali celo življenje. S pomočjo gledališča in uprizoritvenih umetnosti se povezujemo in širimo svoja obzorja.
Na letošnji svetovni dan gledališča za otroke in mlade poiščimo mlado občinstvo, ki ga še ne poznamo. Gledališče in uprizoritvene umetnosti niso dostopni vsem, zato jim moramo mi, ki delujemo na tem področju, ta dostop omogočiti.
Sporočila otrok iz Ukrajine in Irana o izkušnjah z gledališčem
V sklopu svetovnega dneva gledališča za otroke in mlade mednarodno združenje ASSITEJ izpostavlja sporočila treh deklic, ki kljub koncu epidemije še vedno živijo v težkih razmerah. Pomembno je, da smo pozorni na to, kar nam sporočajo, ter kako si kljub zahtevnim okoliščinam želijo gledališča in umetnosti.
Fajina Širokorad (Černigov, Ukrajina, starost: 9 let)
Gledališče je bilo vedno del mojega življenja. Moja mama je igralka. Pred februarjem (24. februarja 2022 se je začela ruska invazija na Ukrajino) je delala v gledališču v Černigovu. Odrasla sem v gledališču in tam že kot dojenček preživela veliko časa. Pogosto sem si ogledala tudi različne uprizoritve v drugih gledališčih.
Gledališče je moje otroštvo, polno lepih živih kostumov, scenografije in številnih zanimivih zgodb. Imela sem celo že manjšo vlogo v gledališču skupaj s svojo mamo.
Pred vojno sem nekaj let obiskovala tudi gledališko šolo v Černigovu. Pripravljali smo svojo prvo uprizoritev, in sicer pravljico Babica Zima. Imela sem glavno vlogo. Igrati bi morala pastorko. Svojega dela nismo mogli zaključiti, ker se je začela vojna.
Zelo rada imam gledališče, ker mi omogoča, da v resničnem življenju vstopim v pravljico. Ko grem v gledališko šolo, sem igralka. Lahko sem kdorkoli! Na primer lik iz pravljice.
Mislim, da je gledališče pomembno. Ko si v gledališču, se lahko smejiš in jočeš. Uprizoritve te včasih naredijo žalostnega. Včasih te pripravijo, da razmišljaš o pomembnih stvareh, in s pomočjo gledališča lahko uresničiš svoje sanje.
Marija Drozdova (Černigov, Ukrajina, starost: 11 let)
Zelo rada imam gledališče. Rada gledam uprizoritve in tudi sama nastopam. Všeč mi je, kako se lahko ljudje s pomočjo čustev, kretenj in obrazne mimike preobrazijo v različne like.
Vse do vojne sem več let obiskovala gledališko šolo v svojem domačem kraju, Černigovu. Skupaj z ostalimi otroki smo nastopali, ustvarjali pa smo tudi rekvizite in scenografijo. V bistvu smo vse ustvarili sami. Pripravili smo veliko uprizoritev. Imela sem različne vloge. Pri uprizoritvi Modra ptica sem nastopala skupaj s svojim starejšim bratom. Bilo je zelo zabavno!
V novi predstavi, ki smo jo pripravljali, bi morala imeti dve popolnoma različni vlogi (Zmaja in Tatu). Pripravljali smo Pravljico o vitezu, ki ni imel konja. Bila sem tako navdušena! Na žalost je nismo uspeli uprizoriti, ker se je začela vojna. Zdaj nimamo tedenskih srečanj v gledališki šoli. Zelo jih pogrešam.
Najljubša stvar pri gledališču mi je preobrazba. Igralec lahko s pomočjo svojega glasu in gibanja postane nekdo drug. Zelo uživam kot igralka. Rada nastopam v novih predstavah. Obožujem izbiranje ali ustvarjanje kostumov.
Mislim, da je gledališče danes osrednjega pomena. Ustvarja novo resničnost in ljudje so znotraj te resničnosti. Pomaga jim, da se sprostijo. Pogosto pa gledališče ljudi pripravi k razmišljanju o pomembnih življenjskih težavah.
Nika Rousta (Teheran, Iran, starost: 14 let)
Življenje najstnice v Iranu v tej situaciji brez gledališča ni preveč zabavno. Naša država je v izredni situaciji, zato se od nas, čeprav smo stari od 12 do 19 let, pričakuje, da se bomo obnašali kot odrasli. Ko pa se tako obnašamo, nas odrasli utišajo in rečejo, da smo še premladi za te stvari.
Čeprav odrasli rečejo, da smo nesramni, bomo stvari, ki ne potekajo tako, kot bi si želeli, spremenili. Tako kot to, kar se trenutno dogaja v Iranu. Borimo se za svobodo in se obenem trudimo biti dobri sorojenci, otroci, prijatelji in osebe. Če imamo možnost nekaj gledati, na primer gledališče, se ob tem počutimo ljubljeni, razumljeni ter opaženi, in to nam pomaga, da vztrajamo.
Najstnikom gledališče in filmi pomagajo, da se počutimo razumljeni. So dobro zdravilo in dober način za pobeg od realnosti.
Čeprav se gledališča zapirajo, je zabavno gledati stare predstave na spletu in mislim, da je gledališče pomembna oblika umetnosti in odličen način za prikaz čustev.
Zelo pogrešam čase, ko sem z družino in prijatelji hodila v gledališče. Upam, da bo vse spet boljše in normalno. Razumem, zakaj umetniki te dni ne nastopajo.
Od gledaliških umetnikov, ki ustvarjajo za najstnike, pričakujemo, da bodo razumeli, da nismo niti odrasli niti otroci. Borimo se za svoje pravice, veliko stvari se nam dogaja. Samo razumite nas in nas imejte radi.