Steven Berkoff

Steven Berkoff je britanski gledališki in filmski igralec, režiser in dramatik, rojen leta 1937. Njegovo gledališko delo je teatrolog in kritik Aleks Sierz uvrstil med primere »gledališča u fris / in-yer-face theatre«, koncepta, ki označuje neposredno, šokantno in kontroverzno dramatiko in gledališko tradicijo, ki je nastala v Veliki Britaniji v 90. letih prejšnjega stoletja (Sierz je tudi avtor termina, njegova knjiga z naslovom Gledališče »u fris« je leta 2004 izšla tudi v zbirki Knjižnica MGL). Tekst Shakespeare’s Villains, dramsko delo za eno osebo, je Berkoff napisal in premierno odigral julija 1998 v produkciji Berkoff’s East Productions v Theatre Royal v Haymarketu v Londonu, potem pa z njim leta gostoval po celem svetu. Poleg tega, da se v njem ukvarja s klasifikacijo Shakespearjevih najbolj zlih likov, Berkoff kot igralec interpretira odlomke iz Shakespearja, kot tretji vsebinski nivo pa obravnava igralstvo kot poklic in v besedilo vpleta številne specifike (in anekdote) gledališkega poklica.

Uprizoritveni tekst Berkoff / Cavazza

Ko smo se lotili študija, je hitro postalo jasno, da Berkoffov tekst ne bo uporaben v celoti; to pa zato, ker vsebuje preveč referenc na britanski gledališki prostor in preveč subjektivnih avtorjevih mnenj, motivov in anekdot (nekoliko specifična je tudi britanska obsesija z igranjem Shakespearja, ampak to je še mogoče raztegniti tudi na slovenski gledališki prostor). Zaradi kulturnih razlik smo tako tekst nekoliko prilagodili glede na slovenske razmere (avtor velike večine priredbe je, ker gre navsezadnje za avtorski projekt, Sebastian Cavazza) in vpletli nekatere osebne izkušnje izvajalca (pri nekaterih osebnih izkušnjah se ni mogoče pretvarjati, da so tvoje, če niso). Osnovna vsebina, tj. izbor Shakespearjevih likov, ki jih obravnavamo, pa je ostala skoraj enaka kot pri Berkoffu. Cavazza se je odločil dodati nekaj prizorov iz Othella, ki lik Mavra napeljejo k zločinu. Prav tako ostaja podobna tudi minimalistična uprizoritvena estetika, čeprav Cavazza svoji uprizoritvi doda nekaj stiliziranih scenskih elementov, glasbeno podlago in oblikovanje luči s svetlobno tehniko.

Prevod in Othello

V slovenski verziji uporabljamo prevode Otona Župančiča. Izjema so odlomki iz Othella (razen Jagovega začetnega monologa) v prevodu Milana Jesiha; zato, ker je bil Jesih tudi prevajalec MGL Othella v režiji Jerneja Lorencija iz leta 2013, kjer je v naslovni vlogi nastopil Sebastian Cavazza. Odlomki iz Othella so tako v projektu Shakespeare avtoreferenčni, avtoreference na uprizoritev Othello pa so prisotne tudi v nekaterih drugih elementih tokratne uprizoritve; glede na element subjektivnega in osebnega, prisoten že pri Berkoffu, se je to zdela logična in primerna odločitev.

Politična korektnost

V tekstu Stevena Berkoffa, ki je bil letos avgusta star petinosemdeset let, se na trenutke zasliši nek drug čas (devetdeseta!), predvsem pa neka druga generacija. Ustvarjalce uprizoritve Shakespeare, sploh pa mene (op. E. M.), je bilo strah, da ne bi bili dovolj woke, zato smo marsikateri cringe Berkoffov šovinizem, duhovičenje in komentar podobnega reda sčrtali ali vsaj postavili pod vprašaj. Vseeno pa Berkoff ostaja aktualen pri vprašanju politične (ne) korektnosti v gledališču, izpostavlja predvsem zasedanje primernih igralcev v primerne vloge; v tem se je v filmu in gledališču v zadnjih desetih letih res zelo veliko spremenilo. Kot izpostavimo tudi v predstavi, bi bilo danes verjetno zoprno ali nemogoče igrati Othella, ker ni primerne zasedbe, leta 2013 pa to še ni bilo problematično. Pred nekaj tedni sem na instagramu zasledila objavo iz londonskega National Theatre, kjer so prav za neko uprizoritev Othella gledalce pred vstopom v dvorano opozarjali, da predstava vsebuje strobo efekte, pa tudi reference na medrasno nasilje, neprimerno terminologijo in na splošno, da predstava vsebuje nasilne prizore. Call me the opposite of woke, ampak to je že kar veliko opozoril za enega Shakespearja.

Drugi Shakespearjevi zlobci

Poleg Jaga, Riharda III., Macbetha, Shylocka, Hamleta, Koriolana in Oberona, ki so obravnavani v Berkoff/Cavazza tekstu, Shakespearjev univerzum vsebuje še številne druge like, ki bi jih lahko klasificirali kot zlobce (ali seveda zlobnice – tudi mnogi Shakespearjevi ženski liki, čeprav jih Berkoff obravnava posredno, so moralno zelo problematični): na primer Aron, Tamora in Tit Andronik iz Shakespearjeve prve tragedije in verjetno njegove najbolj krvave igre Tit Andronik, Edmund, Regan, Goneril, Cornwall in kralj Lear (!) iz Kralja Leara, Angelo iz Milo za drago, Klavdij iz Hamleta, kolonialist Prospero iz Viharja, avtokrata Montego in Capulet iz Romea in Julije, in še. Več kot dovolj materiala za sequel torej. Berkoffov izbor obravnavanih zlobcev je subjektiven; nekatere (Rihard III. in Jago) bi verjetno izbrali vsi, drugi (Hamlet in Oberon) so manj logična izbira, ki pa jo je vsekakor mogoče zagovarjati. Kdo je zmagovalec, vrhovni zlobnež? Po čem se meri zloba? Po številu vbodov z nožem, ki so jih pustili za sabo? Ali po uničenju, ki so ga povzročili posredno, ne da bi si kdaj sami umazali roke?

Ne poskušajte biti boljši, kot ste

Steven Berkoff z nekonvencionalno, vsekakor neortodoksno, mogoče za koga in kdaj neprimerno klasifikacijo Shakespearjevih likov med zlobce odpira teren, ki smo ga poskušali v slovenski verziji uprizoritve še nekoliko okrepiti: soprisotnost dobrega in zla v vsakem med nami. Zase redkokdo zares misli, da je slaba oseba, in vendar so v vsakem človeškem življenju številna sporna dejanja, zaradi katerih v življenju nekoga drugega z lahkoto prevzameš vlogo villaina. Pred nekaj tedni sem prvič gledala film Promising Young Woman (2020), v katerem glavna junakinja moške iz vsakdanjega življenja, čisto navadne mlade tipe, ki so prepričani, da so v redu, neagresivni, mogoče celo woke fantje, preko njihovih dejanj izpostavi kot sporne, mogoče celo slabe osebe. Tako ima vsak lajf svoj tip zlobneža ali zlobnice: in vsaj jaz težko zagovarjam, da je za Ofelijo neodločni, zmedeni, z mommy and daddy issues obremenjeni fuckboi Hamlet kaj boljša oseba, kaj manjši zlobec od nekoga, ki v neki drugi igri opleta z mečem in za sabo pušča bolj neposredno krvavo sled. Zlobca je lahko identificirati v na videz dobrem človeku, če se identificiraš z žrtvijo njegovih_njenih spornih dejanj; in obratno, zlobca razumeš, če razumeš okoliščine, ki so ga pripeljale do njegovih_njenih dejanj. Pomirimo se s tem, kaj smo – in poskušajmo to, kaj smo, tudi razumeti.

Povezava: PDF gledališkega lista