Pogovor z Matjažem Bergerjem

Kje se je rodila ideja za študij te kontroverzne figure, Edvarda Kocbeka?

Kocbeka sem začel prebirati že med študijem filozofije v okviru predmeta Estetika, ki ga je predaval dr. Lev Kreft. Med drugim je bila ena od tem Edvard Kocbek. Takrat sem verjetno najprej prebral Strah in pogum, še od prej pa mi je v spominu ostala Tovarišija, Kocbekov dnevnik iz časov partizanstva, ki sem ga prebral že med služenjem vojaškega roka. V takratnih okoliščinah je bila Tovarišija odličen sopotnik, takoj sem videl, da gre v bistvu za vojni roman. (Mislim, da je Tovarišijo kasneje Marcel Štefančič, jr. označil za enega najboljših vojnih romanov o drugi svetovni vojni na splošno.) Fasciniralo pa me je tudi, da je Kocbek v teh okoliščinah sploh pisal dnevnike. To so premišljeni zapisi, ki jih je strukturiral za dva, tri dni nazaj. Pisal je v dve beležki, v eno je zapisoval neposredno dogodke, v drugo pa svoja razmišljanja, občutenja, refleksijo ... A če se vrneva na Estetiko: Strah in pogum je Kreft v smislu slovenske estetike označil kot absolutni novum. Ne samo da gre za prelom z realizmom, s socialnim realizmom, gre tudi za prelom v načinu ubesedovanja, v etiki.

Strah in pogum je besedilo, ki ga v predstavi nimam, delo je omenjeno samo kot razlog, zaradi katerega je bil Kocbek poklican z obeh političnih mest, ki jih je zasedal. Gre za popolnoma posebno pisavo, ki je v slovenski literaturi redka, to je pisava, ki je po eni strani sublimna, fragilna, visoka, po drugi strani na etični ravni seže do fenomena, ki so mu ga kasneje očitali kot etični relativizem. Že tedaj sem si zamislil, da se bom s 'fenomenom Kocbek' nekoč, ko bom imel širši uvid, resneje ukvarjal. Takrat sploh še nisem vedel, da se bom ukvarjal z gledališčem. Ko sem v Novem mestu prevzel APT, sem se odločil, da bo ena od sezon posvečena Kocbeku. Medtem je Andrej Inkret leta 2011 napisal Kocbekovo biografijo In stoletje bo zardelo. Bral sem jo med prvomajskimi prazniki na Hvaru. Fasciniran sem bil nad bogastvom vsega, kar je Inkret zbral; nad naracijo, ki jo je vzpostavil, čeprav v delu kar dominira moment Kocbekovega izključevanja in končne izključenosti (temu sem sam v predstavi določil popolnoma drugo kodifikacijo). Inkreta sem takrat tudi poklical. Naprej je mislil, da je kaj narobe, prav rekel je: Ali sem kaj narobe napisal? In jaz: Ne, imam samo nekaj vprašanj. V knjigi so mesta, ki so ostala implikacija; mesta, iz katerih je mogoče zaznati, da je Inkret o določenih dogodkih vedel več, pa jih ni do konca napisal. O tem sem se želel z njim pogovoriti, vendar so se potem zgodile stvari, minil je čas, potem pa je Andrej žal preminil in je bilo konec. In stoletje bo zardelo je po mojem Inkretovo življenjsko delo, to je veliko več kot monografija.

Inkret se je s Kocbekom v karieri večkrat srečeval. Pisal je spremne besede za pesniške zbirke, med drugim za Strah in pogum. Sodeloval s prispevkom v gledališkem listu SMG, ko je Janez Pipan leta 1984 režiral Strah in pogum. Skratka, to je bil njegov avtor. Seveda pa je bila zame fascinantna tudi kontroverznost figure Edvarda Kocbeka, če si ga v osemdesetih omenil, si dobil s strani določenih javnosti bolj ali manj odkrito priporočilo: Pusti tega Kocbeka pri miru, z njim je neka težava. Na nek način je še zmeraj tako. Določeni prevneti komunisti so zatrjevali, da Kocbek sodeluje z emigracijo. Res je, da je proti koncu svojega življenja skušal pojasniti status žrtev pobojev. S tem povezani ljudje so nanj naslavljali pisma ali se skušali z njim srečevati, da bi mu poročali o zločinih. Ampak zato še ni bil kolaboracionist ali participativni izdajalec ali kaj podobnega. Nasprotno, za Kocbeka sta bili izdaja in kolaboracija katastrofa, velika katastrofa. Vsi ti vektorji so me pripeljali do odločitve za inscenacijo. Po In stoletje bo zardelo ali pa po Tovarišiji bi bilo fantastično posneti tudi film. Vojni film je pri nas zelo kodiran, prešit z logiko, ki je bila dominantna v nekem obdobju, v jugoslovanski kinematografiji, ki je bila žargon časa. Če bi se filmsko avtorsko lotili Tovarišije in Listine, bi morda prišli že zakodiranim elementom, kako se interpretira druga svetovna vojna, bistveno bližje. Žanr bi bilo treba na novo vzpostaviti oziroma na novo izumiti.

Material za uprizoritev sva nabirala iz Inkreta in Tovarišije. Že zgodaj si se odločil, da bo tudi predstava dvodelne narave: gre za prepletanje vojnega romana in izkopanine dogodkov in komentarjev na »fenomen Kocbek«.

V Inkretovi zgodbi je ogromno opomb in navedkov iz Tovarišije in Listine. Oba dnevnika (po tem pa naposled tudi Strah in pogum) dobro pričata, kako so se ti isti ljudje, ki so v opisanih dogodkih sodelovali, želeli predstavljati, kako so ga cenzurirali. Z namenom sem se odločil uprizoriti večji kos Tovarišije, da bi videli, kaj tam notri sploh piše, kaj je Kocbek v resnici rekel – o klerikalizmu, o beli gardi, o izdajstvu, o partizanstvu, o zavezi, o uporu, o tem, da je treba slovenskega človeka in slovensko mentaliteto v bistvu revolucionirati. Zato se mi zdi celo nenavadno, da je Tovarišija leta 1949 sploh izšla. Očitno je, da jo je moral Kocbek po naročilu določenih ljudi, ki so notri omenjeni (Kidrič, Vidmar, Brecelj, Kraigher), močno cenzurirati, pa je še vedno dovolj subverzivna. Res nenavadno, da je ta dnevnik, tudi v tej reducirani obliki, takrat sploh izšel.

Odločitev za uprizoritev na prostem, uprizoritev, ki je v osnovni postavitvi pravzaprav site-specific, pred gledalce v prvem delu prinese elemente, atmosfero prej omenjenega vojnega filma. Predstavo sem gledala pozno spomladi. Ob ogledu velik vtis naredi tudi realno minevanje časa. Po mladostnem obdobju in partizanstvu Tovarišije gledamo sončni zahod. Ko se začne spuščati mrak, se vrnemo v civilizacijo. Druge vizualije, drugi kostumi, druga tema.

Kot Novomeščan večkrat grem na Bazo 20. Obisk te fantastične, utopične krajinske arhitekture bi priporočil vsakomur. Hišice sredi pragozda, strahovit sistem, načrt, kako se upreti okupatorju. In to je Baza 20, pred tem jih je bilo že 19 drugih. Postelje v Bazi 20 so še vedno tam in so označene. Piše, tukaj je ležal Josip Vidmar, tukaj Kocbek. Ob odločitvi za uprizarjanje Tovarišije je bilo bistveno, da gremo ven, saj so tudi protagonisti naše uprizoritve v tem obdobju živeli zunaj. Živeli so v gozdu. Dokler so bili vsi partizani v gozdu, dokler je med njimi vladala socialna enakost, je njihova tovarišija funkcionirala. Ko so šli v urbano okolje, kjer so prišli v stik z denarjem, z nepremičninami, s civilizacijo, so se njihovi odnosi popolnoma porušili. Tudi na odru v Novi Gorici se bomo poskušali približati eksterierju: listje, mikrofoni in dva ekrana, na njiju pa videogram v obliki mikrofilmov iz bunkerjev.

Pomembna je bila tudi odločitev za zelo mlado zasedbo in odločitev za dva Kocbeka.

Ideja upora je nastala v ljudeh, ki so bili mladi. Pred drugo svetovno vojno je bil Kocbek mladič. Kidrič, Kardelj, Vidmar, to so bili v tem obdobju mladi ljudje. Zato sem želel predstavo zgraditi z mlado generacijo, ki je morala seveda zelo resno poseči po študiju obdobja. Pet protagonistov iz enega letnika AGRFT: Borut, Anuša, Lovro, Gregor in Timotej, ob njih pa še Mario in Tori, ki so aktivno vstopili v študij Kocbeka. Na vaje sem pripeljal dr. Aleša Gabriča, ki je imel več predavanj. Z vodiči smo obiskali Kočevski rog, da so igralci videli, kaj to je; kako je to bilo. Želel sem, da o Kocbeku pridobijo novo izobrazbo. Anuša je odlično rekonstruirala lik žene Zdravke, ki v naši interpretaciji Kocbeku predstavlja oporni steber za vse možne intelektualne pretrese. Z Borutom sem sodeloval že pri uprizoritvi Claudelove Talke, že takrat sem ga videl kot mladega Kocbeka. Takrat še nisem vedel, da bo imel tudi naslednika, ki je zdaj Peter Harl. Srečo sem imel tudi z likoma, ki ju reprezentira Matija Rupel. To je zelo eleganten in decenten igralec. Dva tako različna lika, kot sta Boris Kidrič in Pino Mlakar, je fascinantno upodobil.

Pri prvem delu predstave se mi zdi ključen tudi gibalni aspekt.

Zdelo se mi je nujno, da je mladi Kocbek neukročen in Borut je dejansko igralec, ki ob prehodu v prostor ponudi strahovit razpon. Kocbek je bil že iz dijaških let zelo tesen prijatelj Pina Mlakarja, zato sem za koreografijo angažiral Gregorja Luštka, ki je njegov velik poznavalec in je specialist zanj. Iz Tovarišije in Listine lahko razberemo informacije o Kocbekovi dobri telesni pripravljenosti. Kadar se je morala skupina premikati in bežati na kakšno točko ali hrib, ni nikoli padel skupaj, kot se je pogosto dogajalo nekaterim članov tovarišije.

Peter Harl, ki lik Kocbeka prevzame ob vrnitvi v civilizacijo, je po drugi strani previden, obvladan igralec, ki prinese intelektualen aspekt, drugo bistveno Kocbekovo lastnost.

Harl menda celo prihaja s podobnih koncev kot sam Kocbek. V njegovi prezenci je fantastična protestantskost. V uprizoritvi smo ga zreducirali na izredno decentno telo z zelo jasnim stališčem. To je Kocbek, ki poskuša v civilizaciji pojasniti, kaj se je zgodilo v ne-civilizaciji. Svoboda, ki naj bi bila anticipirana z osvoboditvijo 1945, je zdaj zaprta, zamrežena, prestreljena. Svobode v obliki, kot jo je sanjal, kot so jo sanjali vsi akterji, take svobode ni. Kocbek se temu prototipu upre z vsemi možnimi variantami. Prav zato menim, da je izjemno subverzivno, da je leta 1949 izšla Tovarišija, delo govori o tem, kaj je bilo sedem let prej, kaj smo delali in kje smo danes, diahronija je vzpostavljena takoj.

V predstavi je dvojen tudi odnos do prostora, mladi Kocbek svobodno zaseda prostor, odrasli pa začne iskati samotne kotičke. Igralci se umikajo v kote, na zid. Anuša vztraja kot steber zavesti, zavetje. Po drugi strani Vidmar preži izza vsakega mikrofona.

Harla smo umikali na rob, ker je Kocbek takrat dejansko bil v kotu. Še vedno pa je bil vsaj v kotu. Ni se zgodilo, kot je predlagal Kardelj: Vrgli ga bomo v Studenec, se pravi v Polje, ali ga bomo pa zaprli. Še vedno je torej lahko bil vsaj v kotu, kar vseeno priča o njegovi karizmi …

Predstava pa ima tudi tretji del – Kocbekovo poezijo. Na koncu predstave se njegova identiteta razporedi skozi stebre, poezijo interpretira več igralcev, v fokusu je starejša generacija. To je oratorij.

Predstava je v resnici trodelna, prvi del je Gozd, drugi Civilizacija, tretji Kozmos oziroma Poezija. Spomenka Hribar je ob mojih pripravah na uprizoritev rekla nekaj zelo bistvenega, namreč, da je Kocbeka treba kot poesis videti popolnoma drugje kot Kocbeka – delujočega človeka, konec koncev tudi drugače kot Kocbeka – pisca Tovarišije in Listine. Njegovo specifično krščanstvo se v poeziji preslikava na povsem novo raven, gre za ontično poezijo. To se mi zdi zelo pomembno. Od vsega, kar je bil in kar si je kdo o njem mislil, je ostala njegova vrhunska poezija. Premišljevanje o Španiji je fantastičen esej, Razumnik pred odločitvijo prav tako. Vprašanja, ki so danes absolutno številka ena, kdo se je uprl okupatorju, kdo je kolaboriral, so tam natančno definirana. In to s strani človeka, ki je bil krščanski socialist. Človeka, ki je pripadal tudi cerkvi, ki pa se ga je takoj otresla. Kar se tiče Kocbekove etike, tudi Inkret piše, kako je ostal do konca zvest verovanju k ideji Osvobodilne fronte kot pluralizma možnih variant, pluralizem mora biti, da ima zadeva več možnih vidikov in interpretacij. Kot bi rekel Badiou, kako od jaza priti k mi-ju, ta mi pa je pri Kocbeku Tovarišija. Kocbek ni zagovarjal strank. Zagovarjal je pluralizem, ki bi ga bilo mogoče izvajati znotraj Osvobodilne fronte. Kot je bilo zastavljeno, pa potem seveda ni bilo tako. In seveda ta njegova zvestoba. Utopija Kocbekove zvestobe me posebej fascinira. Njegova zvestoba je morda celo glavna tema, glavna ideja, nekaj, kar prešije vse tri dele predstave: predvojno obdobje, vojno in povojno obdobje in njegovo poezijo. Odločil sem se, da Pavleta Ravnohriba in Gregorja Čušina premaknem samo na poezijo, ki sta jo oba vrhunsko interpretirala.

Glede izpeljave predstave bi poudaril še … Na neki točki smo si zastavili vprašanje, ali je treba Kocbekovo zgodbo pripeljati do konca, o tem smo se pogovarjali na vajah. Vendar se mi je zdelo, da se je do leta 1952 zgodilo že vse, da so bili vsi elementi za evalvacijo življenja in dela Edvarda Kocbeka do takrat že prisotni. Kocbek se je v 20. stoletju nahajal v središčih svetovnega dogajanja. Bil je v preddverju španske državljanske vojne. Bil je v Parizu na svetovni razstavi. S Pinom Mlakarjem je študiral v Berlinu. Med drugo svetovno vojno biti tako blizu Arhimedovi točki upora, to so strahovite zadeve. Kocbek je bil intelektualec, ki je badioujevsko vzel nase 20. stoletje in njegovo skovanko strast do realnega. Kar se je dogajalo potem, to je samo še posnetek posnetka.

Je v načrtu obravnava še kakšne velike figure slovenske literature?

Ja, Vitomil Zupan, Levitan. Gremo v zapore v Jugoslaviji. V zaporu je človek, ki je bil največji frajer v Sloveniji pred drugo vojno in po njej; človek, ki so ga prav zaradi tega frajerstva zaprli. V Levitanu več zvemo o zaporih, o foucaultovskem dispozitivu socialističnega zapora kot o Zupanu. To je tema naslednje raziskave.

Povezava: PDF Gledališkega lista