Odlomki iz gledališkega lista SNG Drama Ljubljana

Skratka: bistvo te Jovanovićeve drame ni v tem, da je »gerontološka«, niti v tem, da je ena od oseb mačistična, temveč v zelo posebni dramski zgodbi, v kateri upokojeni kapitan dolge plovbe zapelje poročeno žensko in v kateri ta ženska noče zapustiti svojega moža novinarja, temveč vztraja, naj živijo v troje, »v komuni«, tj. v poligamiji. Ker se ne mož ne ljubimec nočeta strinjati s to vizijo, ju Milena oba zapusti. Šele na tej točki je verjetno treba dodati značilnost, da ja, res je, vse tri osebe so že krepko v letih, Milena je že babica. Lado Kralj, So te osebe izmišljene ali realne?


[…] Boris, Milena, Radko [so] nekakšen simulaker komedije, hkrati pa tudi dramski esej o prostoru in času, ki ga živimo. […] Jovanović vedno znova zapisuje in uprizarja vdore realnega, točke, na katerih se dogaja gibanje umetnosti kot proizvajanja lastne resnice oziroma, če citiramo kar njegove misli iz intervjuja za portal SiGledal: »Ko se premikaš po akupunkturnih točkah likov v drami, se krušijo delci, ki so potencialno resnični.« Ta potencialna resničnost je v njegovi najnovejši igri še bolj izostrena, saj pripoveduje o treh junakih, upokojeni igralki Mileni, TV-uredniku pred upokojitvijo Radku in upokojenem kapitanu dolge plovbe Borisu, ki jih bodo v krstni uprizoritvi odigrale tri karizmatične osebnosti slovenskega gledališča: Milena Zupančič, Radko Polič in Boris Cavazza. Ne gre sicer za zgodbe o igralcih samih, a hkrati gre tudi za dramsko besedilo, ki je napisano za tri osebe, ki bodo igrale nekoga drugega in bodo obenem tudi to, kar so, osebno in osebnostno: trije vrhunski upokojeni igralci z vsemi nanosi svojih lastnih biografij in izmišljenih biografij protagonistov igre. Tomaž Toporišič, Jovanovićevi (meta)komedijski stroji