Uvodno dejanje pestrega gostovalnega dogajanja v osrednjem slovenskem teatru bo prispevalo celjsko gledališče, ki bo nocoj, ob 19.30, odigralo dramo Knapi Slikarji Leeja Halla v režiji Sama M. Strelca, v sredo, 29. januarja, ob 19.30 pa novo uprizoritev Muhe Jeana-Paula Sartra v režiji Janeza Pipana. Priznano Jugoslovensko dramsko pozorište iz Beograda se bo v petek, 24. februarja, ob 19.30 predstavilo z dramo Elijev stol Igorja Štiksa v režiji Borisa Liješevića, v soboto, 25. februarja, ob 19.30 pa z uprizoritvijo Rojeni v YU v režiji Dina Mustafića. Gostovalni cikel bo zaključilo Narodno pozorište iz Sarajeva, ki bo v petek, 2. marca, ob 19.30, nastopilo s predstavo Mortal kombajn Pawla Sale v režiji Dina Mustafića.

O uprizoritvi Knapi slikarji
Dogajanje prve slovenske uprizoritve igre Knapi slikarji je postavljeno v leto 1934, ko se skupina rudarjev odloči, da se bo dodatno izobrazila. Najamejo učitelja umetnostne zgodovine, ki jih skuša popeljati v svet umetnosti. Hitro sprevidijo, da teorija zanje ni primerna, zato se posvetijo praksi – risanju. V nekaj letih postanejo nekateri med njimi prepoznavni umetniki, čeprav še vedno delajo v rudniku. Zgodba o prijateljstvu in odnosu ljudi do umetnosti ter o tem, kako skupina navadnih ljudi lahko naredi nenavadne stvari, je prikazana veristično, toplo in s humorjem.

O uprizoritvi Elijev stol
Uprizoritev Elijev stol je dramatizacija istoimenskega romana Igorja Štiksa. V praznem prostoru, ob peščici klavirskih tonov in vonju pražene kave Liješević ustvarja nežen esej o bolečini. O agoniji človeka, ki ne ve, čigav je, o ljudeh, ki izginjajo. Dinamiko te pretresljive zgodbe o neki osebi, zagozdeni med lastne probleme in surove »klešče zgodovine«, stopnjuje tudi pričevanje o še svežih spominih na grozljive dogodke v Sarajevu v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja.


ELIJEV STOL / FOTO EMMA SZABO
O uprizoritvi Rojeni v YU
Po besedah režiserja Dina Mustafića ta uprizoritev temelji na dušah igralcev, na njihovih izpovedih, na njihovih spominih, na čustvih in na tistem, kar je zanje pomenila Jugoslavija, ne samo kot zemljepisno dejstvo, ampak med drugim tudi kot duhovni prostor, v katerem so odrasli, doživljali svoje ljubezni, doživljali svoje dobre in slabe trenutke v življenju, kot nekaj, kar je pravzaprav njihova shramba spominov.

O uprizoritvi Muhe
Sartrove Muhe (1943) so adaptacija mita o Elektri  in Orestu in drama o osebni in kolektivni svobodi. Orest se vrne v rodni Argos. Mesto, ki se duši v smeteh in smradu zaradi zločinov preteklosti, nadlegujejo gnusne mesarske muhe, simbol erinij, boginj maščevanja, pa tudi razpadajoče argoške civilizacije. Njegovega očeta kralja Agamemnona je pred petnajstimi leti ubil materin ljubimec Ajgist, zasedel prestol, potem pa prebivalcem Argosa vsilil občutek kolektivne krivde za umor. Elektra podžge brata, da maščuje zločin nad očetom ter ubije mater in njenega ljubimca, ob tem pa Orest spozna neomejeno človekovo svobodo in zadosti svojemu občutku za pravico. Uprizoritev celjskega gledališča dogajanje Sartrovih Muh umešča na prizorišča današnje Slovenije.

O uprizoritvi Mortal kombajn
To je zgodba o ljudeh, ki jih je ta »naš« čas pregnal na družbeno obrobje, v razpad morale, na rob preživetja, ne da bi jim omogočil pravico do izbire. Zasačila jih je zamenjava civilizacij, razcep med dvema tisočletjema, ki bi ga bilo treba preskočiti (ali pa preprosto kupiti vozovnico za vlak, ki vozi tja – to pa zmorejo samo tisti, ki so vero v ideale pravočasno zamenjali z religijo sodobnosti: z vero v denar).