Kot so predstavniki vseh treh inštitucij povedali na današnji novinarski konferenci, se projekt osredotoča na pojav migracij, perečo in aktualno problematiko, s katerim se ne spopada zgolj sodobna Evropa, ampak ves svet, pri tem pa ga večina državljanov Evropske unije še vedno dojema kot izrazito negativen pojav.
Projekt Port of Dreamers (naslov bi lahko prevedli kot Pristan sanjačev) se posveča perečemu in nadvse aktualnemu problemu, s katerim se ne spopada zgolj sodobna Evropa, ampak ves svet – gre za fenomen migracij, ki ga večina državljanov Evropske unije, med njimi tudi slovenski državljani in državljanke, žal še vedno dojema kot izrazito negativen pojav. Vsak izmed treh partnerjev se, izhajajoč iz kulture in obstoječe politike lastnega okolja ter edinstvene družbene klime, v kateri deluje, ukvarja s problematiko migracij in posameznikov – različnih vrst migrantov, med drugim tudi tistih s statusom begunca – na izrazito individualen način s kombiniranjem različnih metodoloških pristopov, teoretskih izhodišč in konkretnih prosocialno usmerjenih perspektiv.
Projekt je po besedah direktorja SNG Maribor Danila Roškerja sestavljen iz treh vsebinskih sklopov, delavnic z migranti, umetniškega laboratorija in umetniške kreacije treh samostojnih, toda vsebinsko povezanih gledaliških predstav, ki bodo predstavljene na Dubrovniškem poletnem festivalu leta 2020.
Z delavnicami so v prostorih mariborskega gledališča začeli sredi februarja, te dni pa sočasno poteka še umetniški laboratorij, v katerem sodelujejo prodorni mladi soustvarjalci predstav vseh treh partnerjev Ivor Martinić iz SNG Maribor, Uroš Mladenović iz Kulturanove in Ivan Penović kot predstavnik Dubrovniškega poletnega festivala.
Partnerji v projektu poleg spodbujanja dialoga različnih kultur z namenom vzajemnega plemenitenja človeških izkušenj in spoznanj želijo z njim spodbuditi tudi odpravo nekaterih najtrdovratnejših predsodkov o migrantih in njihovih izvornih kulturnih okoljih. Mednarodni evropski projekt Port of Dreamers tako v nasprotju s porastom ksenofobne politične agende, uperjene proti migrantom (zlasti beguncem), desničarskega populizma medijev ter na neoliberalizmu utemeljene evropske in svetovne politike poudarja pojav migracij kot moment družbenega razvoja ter priložnost novih začetkov, upanja in občečloveškega napredka, ki ga je treba sprejeti kot novo »demografsko konstanto« vse bolj prenaseljenega in posledično vse tesnejšega globalnega prostora.
Cel svet je tako postavljen pred nove izzive vse večjih fluktuacij prebivalstva (migracij iz različnih vzrokov – ekonomskih, političnih, verskih, ekoloških, kulturnih, intimnih ipd.), ter porasta ksenofobije in rasizma. Število vseh migrantov na svetu naj bi se po poročilu Mednarodne organizacije za migracije (MOM) pri Organizaciji Združenih narodov po trenutnih ocenah povzpelo na 244 milijonov, kar predstavlja 3,3 odstotke svetovne populacije. Kot navaja MOM, je delo oziroma iskanje boljših priložnosti za zaslužek in nadaljevanje poklicne kariere glavni razlog za mednarodne migracije. Število razselitev je na svetovni ravni najvišje doslej in znaša več kot 40 milijonov ljudi, trenutno število beguncev pa je ocenjeno na okrog 22 milijonov na globalni ravni. Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve RS je bil status osebe z mednarodno zaščito leta 2018 v Sloveniji priznan 102 posameznikom, skupno pa je v Sloveniji priznan status mednarodne zaščite 657 osebam. Leta 2018 se je iz Slovenije izselilo 17.555 oseb, priselilo pa 18.808 oseb.
Svet, ki je bolj kot kdajkoli razdeljen zaradi parcialnih političnih interesov, imperialističnih in postkolonialističnih (kapitalističnih) pretenzij različnih držav z namero po vsaj regionalni, če že ne svetovni prevladi, bo moral – če želimo človeštvu lepšo prihodnost – poiskati način, kako zgladiti razprtije in omejiti sovraštvo do tujega in drugega z namenom skupnega sobivanja v resničnem sožitju. Zato se zdi ukvarjanje s problematiko migracij še toliko bolj relevantno tudi v širšem ozemeljskem kontekstu Evropske unije, še posebej v relaciji do njenih osnovnih političnih postulatov – prostega gibanja kapitala, storitev in ljudi.
Kot navaja Reece Jones v svoji monografski študiji Nasilne meje – Begunci in pravica do gibanja (Violent Borders – Refugees and the Right to Move), problem evropske migracijske krize ne bi smel biti pogojen z zgodbo o mejah Evropske unije v obdobju globalizacije, saj so bili v devetdesetih letih 20. stoletja mediji prepolni zgodb o tem, da v Evropski uniji ni več meja. Leta 1989 je padel berlinski zid, v zgodnjih devetdesetih letih se je z razpadom Sovjetske zveze dvignila železna zavesa.
Mnoge nekdanje »komunistične«, socialistične ali totalitaristične države so tako odšle po poti družbene, politične in ekonomske tranzicije ter se prelevile v demokracije in odprta kapitalistična gospodarstva. Leta 1995 se je s podpisom sporazuma o mejah in čezmejnem potovanju znotraj Evropske unije vzpostavilo schengensko območje, ki je omogočalo brezvizumsko potovanje in se je do leta 2014 razširilo na šestindvajset držav, skupaj z Islandijo, z Liechtensteinom, z Norveško in s Švico, ki sicer niso članice Evropske unije.
Takrat se je zdelo, da bodo te spremembe znanilke širšega procesa globalizacije, ki bi ustvarila svet brez meja, toda v resnici v devetdesetih letih 20. stoletja evropskih meja niso odstranili – le premaknili so jih na skrajne robove sodobne demokratične Evrope, ki naj bi jo v političnem in družbenem smislu utelešala Evropska unija. Zlasti v zadnjem času pa je pozornost medijev in političnih populistov, povezana z migracijsko tematiko, usmerjena na vojno stanje v Siriji oziroma na dogajanje na širšem območju Bližnjega vzhoda, čeprav je na tisoče migrantov na mejah Evropske unije umiralo že leta, preden se je vojna v Siriji sploh začela. Še posebej veliko medijsko pozornost je pritegnila človeška tragedija – pomorska nesreča ob italijanskem otoku Lampedusa, v kateri je umrlo (utonilo) več 350 ljudi.
Želijo s premišljeno spremembo migrantske zakonodaje in implementacije migrantske politike pospešiti integracijo migrantov v družbo in javno življenje z namenom doseganja kar se da visoke kakovosti življenja za vse, ne le za peščico.