Ko sem se lotil pisanja poslanice ob svetovnem dnevu lutkarstva, sem na spletu preveril, kdaj se je prvič pojavilo, koliko je stara najstarejša lutka, koliko najstarejša predstava in podobno (morda bi to moralo biti del moje splošne izobrazbe). Želel sem začeti na začetku. Pa sem se hitro ustavil. Dostop do spleta imamo pravzaprav vsi, torej lahko ta dejstva preverimo kadarkoli in kjerkoli. Konec koncev tudi med predstavo, čeprav ne verjamem, da ljudje med predstavami na telefonih preverjajo informacije, povezane z lutkarstvom. O začetkih torej ne bom govoril.
Prav tako ne mislim govoriti o tem, ali je lutkarstvo (v Sloveniji) dovolj cenjeno. Ali je ali ni? To bom prepustil vam. Kaj pa o finančnem proračunu, ki ga ministrstvo namenja kulturi? O tem je bilo ogromno povedanega. Sam pa o tem ne bom razpravljal, saj nimam niti približne ideje, koliko znašajo točne številke, in naj se s tem ukvarjajo ljudje, ki so za to poklicani.
Veliko ljudi, ki imajo možnost nagovoriti množico, to priložnost izkoristi, da opozarjajo na naše napake, krivice in pravice. Vse lepo in prav. Velikokrat pa ravno zaradi tega pozabljamo na lepe stvari in dolžnosti, ki pridejo vzajemno z našim poklicem.
Lutkarstvo je v Sloveniji prisotno in njegova kakovost je visoka. Če ne drugega, o tem govorijo mednarodna priznanja. Lutkarstvo je kakovostno, nikakor pa perfektno. Še sreča. Tako vemo, da so možnosti za napredek, in naša dolžnost je, da odkrivamo, kje te možnosti so. Večkrat razmišljam, kako lepo je, da ne živimo večno. Umrljivost nas namreč spodbuja, da za časa svojega življenja odkrivamo, izumljamo stvari, ki nas bodo zapisale v zgodovino, ali pa bomo vsaj umrli z vedenjem, da smo nekaj prispevali svetu. Čeprav nam večkrat ne uspe doseči želenega, pa je opravljena pot tista, ki je pomembna. Pot, ki ves čas stremi k izboljšanju, napredku. Pot, ki jo spremljajo predanost, radost in inspiracija. To je seveda slika, ki skoraj nikoli ni resnična. Je ideal, h kateremu stremimo.
Šele takrat, ko pridejo težki trenutki, se pokaže naš odnos do poklica, ki ga opravljamo. Ne glede na to, za kateri poklic gre. Tu imamo lutkarji in ostali gledališčniki možnost doživeti nekaj, kar bi privoščil vsakemu človeku vsaj enkrat v življenju. Preprosto se zgodi – igra. Igra, ki se jo igramo nastopajoči in gledalci (v lutkovnem gledališču predvsem otroci). Otroci seveda vejo, da lutke niso resnične. Da so le predmet. A kljub temu sprejmejo igro in v času predstave ni nobenega vprašanja, ali je dogajanje na odru resnično. Vedno znova se mi naježi koža, ko slišim polno dvorano otrok, ki vzklikajo ime glavnega lika ali izrekajo čarobne besede. Vsi v en glas. Takrat se zgodi to, da vse ovire na prehojeni poti dobijo smisel. In posledično je po tej poti vredno hoditi naprej.
To je ta odgovornost, o kateri sem govoril. Otroci so sprejeli igro in nastopajoči smo vedno znova odgovorni, da jih ogrejemo za to. Gledalca ne zanima, kako zelo smo utrujeni, koliko je neplačanih položnic in koliko dni že skoraj živimo v gledaliških dvoranah. In prav je tako. V gledališču nismo pomembni mi. To je nekaj, kar ustvarjalci v želji po uspehu in priznanjih radi pozabljamo. Pomembna je zgodba in prav nič drugega. No, v lutkovnem gledališču so pomembne še lutke. Neživi predmeti, prek katerih bomo pripovedovali zgodbe in skupaj z gledalci potovali po fantazijskih svetovih. Kakšna sreča, da lutke nimajo podočnjakov in neplačanih položnic, kajne?
Ob svetovnem dnevu lutk želim vsem ustvarjalcem, da bi se zavedali svoje odgovornosti do gledalcev. Da bi gledalcem pripovedovali zgodbe z istim žarom kot na začetku svoje kariere. Da bi se na odru, ne glede na to, kako težek je bil študij predstave, vedno znova predajali gledalcem. Da bi se obkrožili z ljudmi, ki jih navdihujejo. Da bi osebnostno rasli. Enako želim tudi vsem ostalim. Vse skupaj pa pozivam k skupni igri. Igri, da bomo delali na sebi in s tem prispevali svetu lepšo prihodnost. Igrajmo se to igro, in to zares. Tako zares kot otroci, ki so po predstavi hripavi, saj so na ves glas kričali, da so pomagali glavnemu junaku.
Lovro Finžgar