Mednarodna poslanica Joana Baixasa ob svetovnem dnevu lutk

Z odločno gesto odložimo časopis, izključimo televizijski sprejemnik in nazdravimo zdravico umetnosti in bratstvu. Danes je vesel dan, danes praznujemo Svetovni dan lutkarstva.

Ne moremo pozabiti žalosti in trpljenja, bolečih nezgod in težav, ki danes pestijo marsikoga izmed nas. Predvsem za to, ker nočemo pozabiti se hkrati obvezujemo k praznovanju človeškega dostojanstva, nenadomestljivo voljo ljudi, da življenje premaga nesrečo in smrt.

Umetnost je himna tega dostojanstva. Združevanje v kontinuiteti povezuje pretekle in prihajajoče, bodoče generacije, kulture in klane v pravo poezijo. Umetnost ustvarja sokrivdo različnih pogledov med posamezniki, ki se skupaj »čudijo«, ustvarjalec in gledalec, o raziskovanju nepoznanega, neznanega. Vsako umetniško dejanje je moteče zrno peska v motorju realnosti.

Umetnost lutkarstva se nagiba oz. stremi proti tem ciljem z zmerno hitrostjo. Vsakič, ko animiramo karakter pravzaprav podpišemo deklaracijo neodvisnosti. Kot neposlušen otrok umetnosti podob in besed, interpretacije in naracije, marioneta še dodatno poveča obvezanost k nedolžnemu, srečnemu in hkrati kliče po drugem ekstremu – krutosti.

Nedolžnost je pomembna, je harmonična in plodna … kot pravijo Jarry Kurosawa, Miro ali Arseniev in mnogi drugi.

Za krutost je potrebno le vzeti mere za kostum in pogledati v obraz s sarkazmom.

“Žival živi v naravi kot voda v vodi” (M. Eliade). Marioneta živi v imaginarnem kot voda v vodi. Prostor, kjer razum meji na tokovih živalskega kraljestva in kraljestva narave, med zemljo in vodo … imaginarnost je rezerva energije ljudi in skupin, kjer se marioneta igra prosto kot kralj – ne analizira, ne intervenirali ampak prosperira. 

“Tisto kar razlikuje ljudi od živali je animacija. Prvo animacijo, ki so jo ustvarili ljudje so bogovi. Animacija nas naredi osebe.” (P. Sloterdijk). Ostrina tega filozofskega odseva prevzema razpoloženje v glavnem dejanju lutkarstva: dati življenje »neživečemu« in zbrati ljudi okoli te čarovnije.

Pred nekaj leti je imela peščica lutkarjev pametno idejo ustanoviti organizacijo za okrepitev mednarodnega povezovanja. Unima, že realnost in razširjena po celem svetu, je sedaj še bolj kot kadarkoli potrebna za urejanje profesionalnih zadev glede ciljev umetnosti in človeškega dostojanstva.

Tako se zahvaljujemo bogovom za uresničitev te profesije, našim starim očetom za ustanovitev UNIME in praznujemo veličastnost umetnosti imaginarnega, nazdravljamo zdravico marioneti.

Prijatelji, imejmo ODLIČNO ZABAVO!

Joan Baixas