Nadja Ocepek, 3. 9. 2016

Skrivnostna moč lutkovne umetnosti

Pogovor z Yanisbel V. Martínez in Enriqejem Lanzom o Títeres Etcétera, gledališki skupini iz Granade.
:
:

Kaj in kdo je Títeres Etcétera?

Etcétera je projekt Enriqueja Lanza. Smo gledališka skupina, ki ustvarja predstave velikega formata, vendar z majhno skupino ljudi. Stalno sva zaposlena le midva z Enriquejem Lanzom, v projektih pa sodelujeva tudi z drugimi izvajalci.

Gledališče Etcétera je poznano po svojih spektakularnih predstavah. Kakšne so priprave na predstave?

Proces je pri vsaki predstavi drugačen, zato so tudi rezultati različni. Projekti se razlikujejo v lutkarski tehniki, estetiki, obsegu in v materialih … zaradi tega je vsak delovni proces posebna izkušnja. Ker ne uporabljamo samo že preverjenih pristopov, vložimo veliko dela v raziskovanje ter se učimo iz poskusov in napak. Priprave so lahko zelo dolge in drage, zato je naš ritem produkcije počasen.

Koliko ljudi sodeluje pri ustvarjanju predstav?

Naj navedem dva ekstremna primera: našo najbolj priljubljeno predstavo Peter in volk, ki jo izvajamo že skoraj dvajset let (2500 ponovitev v 10 državah), je v enem mesecu pripravil en sam človek — Enrique, in na drugi strani predstava El retablo de maese Pedro, ki jo je tri leta pripravljalo 34 ljudi.

Od zamisli za predstave? Ali vselej uprizarjate predstave z velikanskimi lutkami?

Igramo zelo različne predstave; v vseh ne nastopajo velike lutke, nekatere so resnično majhne. Igramo na velikih prizoriščih, a tudi v šolah in manjših krajih. Zaradi vrste repertoarja, iz katerega črpamo zamisli, to so opere in dela klasične glasbe, so naše glavne stranke glasbeni festivali, orkestri in operne hiše, ki so namenjeni večjemu občinstvu, kar pomeni, da se moramo prilagoditi večjemu formatu. Navdih oziroma zagon za ustvarjanje predstav dobimo iz različnih virov, predvsem iz študij glasbenih del, ki jih uporabljamo za podlago, ter od predlogov skladateljev in njihovega obdobja.

 


Razstava ob 30. obletnici Títeres Etcétera

 

Etcétera poskuša vseskozi povezati tradicionalno s sodobnim lutkarstvo. Na kakšne načine?

Vsekakor je za nas ta povezanost sine qua non za naše delo. Sedanjost ne bi obstajala brez zgodovinskega znanja. Proces spominjanja je za nas ključen. Nedvomno ima velik vpliv sorodstvena vez s Hermenegildom Lanzem; potem ko smo podedovali njegovo delo, smo prevzeli tudi skrb za ohranjanje dediščine. Tradicionalno in sodobno povezujemo na vseh ravneh: pri ustvarjanju lastnih predstav in pri naših drugih aktivnostih — zbiramo lutke, postavljamo razstave, se ukvarjamo s teoretičnimi raziskavami, izvajamo tečaje, lotili smo se tudi zelo pomembnega avdiovizualnega projekta Duh lutkovne preteklosti (El alma del pueblo).

Za kaj gre pri projektu Duh lutkovne preteklosti?

Že več let potujemo po svetu in snemamo mojstre tradicionalnega lutkarstva. Menimo, da bo veliko tradicij izginilo, zato jih preučujemo in dokumentiramo, želimo pustiti sledi lutkovnega ustvarjanja, zapuščino za prihodnje generacije.

Pred kratkim je Etcétera prejela državno nagrado za dosežke na področju uprizoritvenih umetnosti (za otroško in mladinsko gledališče).

To je najpomembnejša nagrada, ki jo za umetnost in kulturo podeljuje španska vlada. Poleg veselja prinaša tudi večjo odgovornost in obvezo do poklica lutkarja. Hkrati je ta nagrada precej paradoksna, saj so se ustvarjalci dolgo borili, da bi bilo tudi otroško in mladinsko gledališče prepoznavno. Vendar ne želimo, da bi obstajala posebna nagrada za otroško in mladinsko gledališče — to bi moralo imeti enaka merila kot katero koli drugo; ne smemo jih zniževati, saj je to še vedno gledališče, umetnost.

Kdo je Hermenegildo Lanz?

Hermenegildo Lanz González je bil profesor risanja; ta naziv mu je bil všeč. V resnici je bil vsestranski umetnik, ustvarjal je bakroreze, slike, scenografije, fotografije, oblikoval plakate, pohištvo, igrače, batike, lutke itn., predvsem pa je bil oseba z velikimi državljanskimi ideali, trdno zavezan družbeni tematiki svojega časa. Je eden tistih umetnikov, ki predstavlja srebrni vek španske kulture ter njen zaton v obdobju med državljansko vojno in po njej.

Zakaj je tako pomemben za Španijo in zgodovino lutkarstva?

Sam ni bil lutkar, a je s svojim delom postavil temelje španski lutkovni zgodovini. Skupaj s prijateljema in sodelavcema Manuelom de Fallo in Federicom Garcío Lorco je ustvaril zelo pomembne avantgardne predstave, kot sta Títeres de cachiporra v Granadi leta 1923 in istega leta El retablo de maese Pedro v Parizu. Bil je tudi velik pionir v uveljavljanju papirnega gledališča. Z njegovo pomočjo je papirno gledališče postalo umetniški žanr, ne le domače kratkočasje. Lanz je bil prvi v Evropi, ki je papirno gledališče uporabil kot lutkovno tehniko; tako so se odprla vrata v sodobnost. Raziskovanja na področju ploskega gledališča, kot so ga poimenovali, so imela velik vpliv na države, kot sta Francija in Nemčija. Stvaritve Falle, Lorce in Lanza v Granadi so bile iskra, ki je zanetila velike spremembe v lutkovnem gledališču v Latinski Ameriki. Federico García Lorca je pisal scenarije za marionete in se trudil, da bi tam uprizorili njegova lutkovna besedila. To mu je uspelo šele leta 1934 v Buenos Airesu v Argentini, kjer je ponovil program po enakih načelih, kot so to počeli v Granadi. Hkrati je predstava na jugu južnoameriške celine s poetičnim jezikom in z ročnimi lutkami lutkarstvu utrla novo pot. Hermenegildo Lanz je Enriquejev dedek, in čeprav ga ta ni poznal, saj je Hermenegildo umrl petnajst let pred njegovim rojstvom, ga je dedkova prodornost tako prevzela in navdušila, da se je tudi sam začel ukvarjati z lutkarstvom. Tako je naša skupina v veliki meri dedinja njegovega opusa in hkrati njegova dolžnica.

Letos praznujemo 400. obletnico Cervantesove smrti. Ali je Etcétera vključena v te dejavnosti?

Imeli smo čast, da smo lahko sooblikovali del uradnega programa ob 400. obletnici Cervantesove smrti — poleg številnih drugih sodelujočih španskih ustanov. Januarja smo uprizorili dvanajst ponovitev naše predstave El retablo de maese Pedro v Kraljevem gledališču, ki je eno najpomembnejših v naši državi. Uprizoritve so potekale v nabito polni dvorani pred 1.500-glavo množico, vedno z bučnim ploskanjem, pri čemer je največje navdušenje požela prav naša ekipa desetih lutkarjev. To ploskanje ima za nas velik politični pomen; prinaša nam veselje in nas navdaja s ponosom, saj smo se toliko let borili, da bi bil poklic lutkarja cenjen v državi, kot je naša, v kateri se beseda lutkar še vedno uporablja kot žaljivka. Povrh vsega nam je to uspelo s predstavo El retablo de maese Pedro, v kateri je lutkar goljufiv, zloben in nepošten. Ta uspeh si zato razlagamo kot dvojno družbeno in zgodovinsko poplačilo.

Eno izmed teh uprizoritev so neposredno prenašali v 595 šolah po vsej državi, zato je bil medijski doseg tega dela resnično neverjeten. Prav tako je 23. aprila, na svetovni dan knjige, ki sovpada z obletnicama smrti Miguela Cervantesa in Williama Shakespeara, predstavo predvajala nacionalna španska televizija.

 


Lutkovna opera »El retablo de maese Pedro«, 2009–2016

 

Kako je Hermenegildo Lanz povezan s Cervantesom?

Predstava El retablo de maese Pedro se opira na 25. in 26. poglavje drugega dela Cervantesovega romana Bistroumni plemič Don Kihot iz Manče, v katerih je Don Kihot gledalec lutkovne predstave in misli, da je zgodba, ki jo z lutkami pripoveduje mojster Peter, resnična. Ker Don Kihot ne zna ločiti med realnostjo in domišljijskim svetom lutk, je prepričan, da mora rešiti krivico, zato pograbi meč in se spopade v lutkami Mavrov, ki želijo ujeti Gaiferosa in Melisendro. Don Kihot uniči gledališče mojstra Petra in obglavi vse lutke. Za premiero lutkovne opere, ki jo je napisal Manuel de Falla in je ena od mojstrovin španske klasične glasbe 20. stoletja, je Hermenegildo Lanz ustvaril osem ročnih lutk, ploske lutke in del scene. Oblikoval je tudi naslovnico prve izdaje partiture opernega dela ter zasnoval nove lutke in sceno za špansko premiero leta 1925.

Ob 30. obletnici gledališke skupine ste pripravili interaktivno razstavo v Muzeju znanosti v Granadi.

Ta razstava je eden izmed naših najpomembnejših dosežkov. Odprta naj bi bila le 9 mesecev, a je bila zaradi silnega uspeha na ogled skorajda 27 mesecev.

Dosegli smo rekord v kontekstu lutkarstva; ne le zaradi trajanja razstave (815 dni) in obsega (1600 m2), ampak predvsem zaradi števila obiskovalcev (več kot 800.000).

Če se oddaljimo od številk, čeprav so nedvomno zelo zgovorne, je najpomembnejši del razstave ves ta pretok dejavnosti, življenja, strasti, srečanj, poklicev in interesov, ki jih je sprožila. Čeprav je še vedno veliko ljudi, ki te umetnosti ne razume in podcenjujejo skrivnostno moč lutk, ta razstava predstavlja apologijo znanja in gledališkega ter lutkovnega dela, zagovor njenih najvišjih vrednot, neposredno vez z državljanstvom. Čutimo, da ni bila pomembna le za Etcétero, temveč za lutkarstvo nasploh.

 


Razstava ob 30. obletnici Títeres Etcétera

 

Prav tako sodelujete v mednarodnem projektu o lutkovnih pionirjih. Kaj mislite, da bo prineslo to sodelovanje?

Upamo, da bo to sodelovanje prineslo mednarodno priznanje in prepoznavnost dela treh pionirjev: Lanza, Podrecce in Klemenčiča. Prav tako upamo, da bo zasijalo to fascinantno obdobje v zgodovini našega poklica, čas, ko se je lutkarstvo začelo umeščati v svet Umetnosti z veliko začetnico. Radi bi, da bi naše dejavnosti dosegle čim več ljudi, splošno javnost ter študente umetnosti in druge študente, zgodovinarje in raziskovalce. Po eni strani želimo doseči že prepričane, po drugi strani pa tudi tiste bolj zadržane, ki še vedno ne razumejo oziroma ne cenijo ogromnega potenciala, ki ga premore lutkarstvo, in njegovega ogromnega vpliva na reformacijo gledališča v preteklem stoletju ter na današnjo sodobno sceno.

— Pogovarjala se je Nadja Ocepek.

 

***

Članek je bil izvirno objavljen na blogu Medium, ki ga ureja Lutkovni muzej.

Yanisbel V. Martinez, Enriqe Lanz, Títeres Etcétera

Lutkovni muzej je konec maja 2015 odprlo Lutkovno gledališče Ljubljana v sodelovanju z Ljubljanskim gradom. Muzej hrani obsežno zbirko predmetov iz slovenske lutkovne zgodovine – poleg lutk so v zbirki tudi scenski elementi, tehnične skice, arhivski dokumenti ipd. Muzej pripravlja ustvarjalne delavnice, pedagoške programe in se z različnimi projekti povezuje tudi na mednarodni ravni.

Članki, ki jih objavljamo, so nastali za muzejski blog Medium.

Lutkovni muzej / Lutkovno gledališče Ljubljana
Krekov trg 2, 1000 Ljubljana
Tel: 01 300 09 75
E muzej@lgl.si
W http://lutkovnimuzej.si

Zoran Srdić, Zala Kalan, Nadja Ocepek, 4. 9. 2016
Izdelava kopij izbranih lutk Vittoria Podrecce iz zbirke Marie Signorelli
Nadja Ocepek, Tjaša Tomšič, 15. 4. 2016
Agata Freyer, Edi Majaron
Nadja Ocepek, 4. 9. 2016
Novo lutkovno središče v Čedadu