Ni naključje, da je vodilni partner evropskega projekta »Iz zaodrja: pionirji evropskega lutkarstva« mesto Čedad, saj se je najslavnejši italijanski lutkovni mojster Vittorio Podrecca rodil prav tam. V obsežni zbirki, ki zaokroža življenje in delo znamenite lutkovne umetnice, zbirateljice in ustanoviteljice lutkovne skupine »L’Opera dei Burattini« Marie Signorelli, hranijo tudi del njegove zapuščine. Zbirka se je širila z nakupi in donacijami; danes obsega več kot 5.000 različnih vrst lutk in drugih predmetov z vsega sveta od 18. do 20. stoletja. Razdeljena je v 25 različnih sklopov (»fantocci«, »burattini«, »marionete iz Trsta«, »Pupi Siciliani«, »Podreccin fond«) in predstavlja eno največjih tovrstnih evropskih zasebnih zbirk s področja gledaliških umetnosti.
Različne marionete Podreccinega gledališča »Teatro dei Piccoli«
Zbirka Marie Signorelli v Čedadu
Podreccin fond je začel nastajati po smrti Vittoria Podrecce (po letu 1960) in obsega okoli 158 lepo ohranjenih lutk, visokih 80–100 cm, različne skice, scenske elemente in arhivske dokumente. Lutke pripadajo znamenitim uprizoritvam s Podreccinega repertoarja, kot so: Paisiellov Seviljski brivec, Mozartov Don Giovanni, Vernov Dvajset tisoč milj pod morjem, Botessinijev Ali Baba, Collodijev Ostržek idr. Med njimi pa so tudi številčne skupine marionet, ki so nastopale v prizorih posebnih varietejskih spektaklov, t. i. »Varietà«. Glasbene in igralske točke, ki so jih na humoren način izvajale marionete, so gledališču »I Piccoli« prinesle svetovno slavo. Del zbirke je od letošnjega junija na ogled tudi v novem lutkovnem centru »Centro Internazionale Vittorio Podrecca Teatro delle Meraviglie Maria Signorelli«.
»Španska plesalka«
Izdelava kopij
Pogoji italijanskega ministrstva za kulturo za razstavljanje v tujini so strogi, saj lahko uporaba in razstavljanje poškodujeta dragocene predmete kulturne dediščine, kar kaže na visoko zavest pri ohranjanju kulturne dediščine. Z mestom Čedad smo se zato dogovorili, da za potrebe potujoče razstave »Pionirji evropskega lutkarstva« interdisciplinarna skupina pod vodstvom Lutkovne delavnice Lutkovnega gledališča Ljubljana v poletnih mesecih izdela kopije izbranih Podreccinih lutk — »Španske plesalke« (inv. št. 1/66 P), ki je bila izdelana za lutkovni predstavi Carmen (1914) in Španski ples (1925), »Pierrota ali žalostnega klovna« (inv. št. 1/20 P), ki je nastopal v predstavi Pierrot in luna (1924/25) in v enem izmed prizorov »Varietà«, ter »Bola«, lutke iz temnopolte skupine akrobatov »Bil, Bol, Bul« (inv. št. 1/17–18–19 P), ki so nastopali v varietejskih prizorih. Izbrana rešitev je bila izdelava kopij, ki se tudi sicer v konservatorsko-restavratorski stroki pogosto uporablja kot način varovanja in ohranjanja kulturne dediščine oziroma umetniških del. S kopijami na razstavi bomo v nasprotju z originali vsem obiskovalcem omogočili dotikanje lutk. Otipali bodo lahko posamezne materiale, spoje itn. Eno izmed načel kopistike je, da se navadno izdela le ena ponovitev izvirnika v po videzu podobnem ali popolnoma enakem materialu. V primeru Podreccinih kopij tako ne gre za prave kopije, ki v celoti posnemajo izvirnike. Za izdelavo smo uporabili samo približne oziroma sorodne materiale, pri izdelavi pa smo se odločili za sodobnejšo tehnologijo (3D-skeniranje, CNC).
Tehnična izvedba
Opis
Tehničnih skic in podatkov o izdelavi izbranih lutk v čedadskem arhivu ne hranijo. Pravijo, da so lutke za »I Piccoli« izdelovali številni lutkovni tehnologi in podrobnosti o njihovi tehnologiji niso znane, zato lahko le predvidevamo, da so trupe in okončine za izbrane tri marionete izdelali iz smrekovega ali hrastovega lesa, dlani in glave pa iz lipe ali sambe. Pregibanje trupa jim omogoča konstrukcija iz dveh debelejših kosov lesa (6 cm). Nanju so pritrjene polnjene blazinice, ki lutkam določajo obliko. Premikanje glave jim omogočajo izrezane odprtine v predelu vratu — glave so nanje pritrjene s kovinskimi zankami. Na ramenske sklepe so pritrjene roke iz bombažnega tulca s polnilom, ki je v komolčnem delu zvezan in zaključen z leseno ali s šivano dlanjo. Noge so v predelu medenice na trupe pritrjene z blagom in v kolenskem delu členjene s kovinskimi zankami (5 mm). Za mehkejše in hitrejše zaustavljanje nog imajo na hrbtnih straneh pregibov pritrjene trakove (tudi za to, da se med nastopanjem vanje niso zapletali deli kostumov). Stopala so negibljiva, čevlji pritrjeni s kovinskimi ploščicami, podplati v petnem predelu za nekaj cm nižji, da so lutke s stopali čim manj drsale po površini. Izjema je »Pierrotovo« stopalo, ki se lahko giblje pod kotom 90º v obe smeri. Pri »Španski plesalki« pa smo opazili, da je desno stopalo spuščeno, da se dotika tal. Predvidevamo, da je na tak način dajala takt. Vse lutke so bile prvotno pritrjene na preproste križne kontrolne mehanizme, t. i. »bilancini«.
Glave lutk so izvotljene in imajo na temenu luknje, zakrite z lasmi (»Španska plesalka«), kaširane s papirjem in platnom (»Pierrot«) ali prelepljene z umetnim krznom (»Bol«). »Španska plesalka« in »Bol« imata v izvotljenih odprtinah nameščen tudi mehanizem za odpiranje ust. Pri »Španski plesalki« se usta odpirajo skupaj z brado, pri »Bolu« pa se premika samo spodnja ustnica, ki ima tudi vidno kovinsko vez. Na lutkah so vidni nanosi več barvnih plasti. Med nesvetlečimi (»mat«) barvami sicer izstopajo »Bolove« svetleče ustnice, pobarvane z rdečim lakom, in plesalkin inkarnat, ki je bil v celoti pobarvan s črno, nato pa posvetljen z lazurnimi nanosi (tehnika je vidna na obrazu v predelu las).
Lutke so za svojo velikost razmeroma težke. Glave lutk so votle; trupi so sicer iz ravnega kosa lesa (debelejša deska; slutimo, da je bilo v takratnem času manj orodij za obdelavo lesa in so določene očem nevidne dele konstrukcij poenostavljali), a vendar je oblika odebeljena s tekstilnimi blazinicami, zgornji in spodnji deli nog so iz polnega lesa in v razmerju do telesa daljši, stopala so v proporcu s telesom razmeroma majhna. Pri marionetah je za njihovo lažje vodenje in gibljivost pomembno, da so lutke težje v predelu bokov in spodnjih okončin. Daljše in težje spodnje okončine iz polnega lesa dajejo lutki večjo stabilnost. Posledično morajo biti spoji zaradi teže močnejši (primer opisanih kovinskih zank v kolenskem spoju).
Predpriprava
Za izmero originalov, skiciranje osnovnih konstrukcij lutk, popis delov kostumov, določitev barvnih tonov z barvnimi kartami, določitev materialov, iz katerih so narejene lutke, in za dokumentarno fotografiranje je bilo potrebnih več obiskov arhiva v Čedadu. Pri izrisih je prišlo do določenih odstopanj med izmerami in fotografijami, kar smo ob zadnjem obisku ob primerjavi z izvirniki popravili. In situ se je izdelalo kalupe dlani in 3D-skeniralo glave lutk. Podatke o konstrukciji lutk smo pridobili brez destruktivnih posegov v izvirnike — s pomočjo literature in sorodnih lutk z razkritimi okončinami. Pridobljeni rezultati so zato približni. Če bi želeli ugotoviti natančno zgradbo lutk in vrste uporabljenih materialov, bi bilo treba opraviti tudi naravoslovne preiskave.
Dokumentiranje izvirnih lutk za pripravo kopij
Izdelava
Tehnične skice trupov in okončin (nog, stopal) smo prenesli na lipov les; rezali smo ga s tračno žago ter oblikovali z dleti in brušenjem. Barvna plast na lutkah je stabilna, zato smo se odločili, da kalupe za dlani izdelamo iz brezkislinskega silikonskega kavčuka, ki ne reagira s podlago, in jih ob robu okrepimo z debelejšim nanosom, da bi se kavčuk lepše ločil od dlani. Dobili smo mavčni odlitek, ga retuširali, nato pa kalup izdelali iz silikonskega kavčuka, v katerega smo vlili polimerno maso z dodanim polnilom iz lesne moke. Glave smo izdelali s pomočjo 3D-skeniranja. Obraze lutk smo skenirali z različnih kotov v ločljivosti HD (potrebnih je bilo približno 10 posnetkov), jih očistili nepotrebnih detajlov in sličice sestavili, tako da smo dobili natančen 3D-model. Zaradi napak je bila potrebna dodatna obdelava: zapiranje lukenj, odstranitev robov, šumov in reduciranje poligonov oziroma topološke mreže za lažjo manipulacijo. V programu Maya smo lutke na podlagi predhodnega 3D-modela retopologirali in pripravil nove 3D-modele za izrez iz lipovega lesa na petosnem CNC-rezkalniku.
3D-skeniranje: skeniranje iz več zornih kotov, odstranjevanje nepotrebnih delov, sestavljanje v celoto
Topologija in modeliranje: retopologiranje 3D-modelov, zgoščevanje mreže za lažje naknadno modeliranje
Pretvorba: pretvarjanje poligonov v NURBS površine ter priprava za petosni CNC-rezkalnik
Glave smo nato izvotlili in izdelali mehanizme za premikanje ust. Lutke bodo polihromirane enako kot originali; razlika je le v tem, da so izbrane barve akrilne. Tudi pri izdelavi oblačil in kostumov se je bilo treba čim bolj približati izvirniku. To je pogosto težavno in dolgotrajno, saj določeni vzorci, tkanje, materiali in barve danes niso več na voljo. V takšnih primerih je tekstilije treba barvati, da dosežemo želeni odtenek. Marionete, s katerimi je nastopalo Podreccino gledališče »I Piccoli«, so imele bogate kostume, pogosto celo več, in te so med različnimi predstavami menjali. Poleg razkošnih materialov, kot sta na primer svila in žamet, so bili kostumi izdelani tudi iz recikliranih delov oblek z različnim okrasjem (pri »Španski plesalki« na primer čipka) ali iz takrat dostopnih materialov (blago oblek, zavese, posteljnina, prti …). Kostum lutke »Pierrota« je bil izdelan iz starejšega belega blaga za rjuhe, pozneje postaran s črnim čajem. »Bol« je oblečen v hlače iz mehkega bombaža z belo-rdečim črtastim vzorcem, ki posnema takratno modo. Na blago smo ga natisnili digitalno. Pomemben detajl pri plesalki je poleg rože iz filca na primer še vezeni robec s čipko.
Rezultati
Izkazalo se je, da je izdelava na videz preprostih lutk v resnici kompleksnejša, saj nimamo vpogleda v notranjo sestavo lutk, na voljo nimamo istih materialov, skromen pa je tudi vpogled v takratne postopke izdelave. Lutke so v svoji izvorni funkciji omejene na začasnost uprizoritve, zato pogosto pozabljamo, da lahko živijo tudi zunaj gledališča in da so kot artefakti prave konstrukcijske mojstrovine. V preteklosti se je veliko znanja zaradi različnih razlogov o njihovi izdelavi izgubilo. Preučevanje originalov ob izzivu izdelave njihovih kopij ponovno obuja že pozabljena tradicionalna znanja in postopke, ki v povezavi z naprednimi sodobnimi postopki pomenijo pomemben prispevek k ohranjanju kulturne dediščine.
Kopije lutk Vittoria Podrecce je izdelala interdisciplinarna skupina pod vodstvom Lutkovne delavnice LGL. Pri izdelavi so sodelovali: Zoran Srdić, Iztok Bobić, Polona Černe, Marjeta Valjavec, Slobodan Djordjević, Hermina Pavšič, Maja Peterlin, Smrekca, d. o. o.
***
Besedilo je bilo v izvirniku objavljeno v Biltenu 1/4 v sklopu mednarodnega projekta Iz zaodrja: pionirji evropskega lutkarstva. Spletna različica je dopolnjena in izvirno objavljena na blogu Medium, ki ga ureja Lutkovni muzej.