Moliere
Skopuh
Premiera: 15. april 2010
Prevajalec Aleš Berger
Režiser Boris Kobal
Dramaturginja Eva Kraševec
Scenograf Marko Japelj
Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov
Avtor glasbe Branko Rožman
Lektorica Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik
Posneto glasbo izvajajo Bojan Cvetrežnik (violina, mandolina, kontrabas), Eva Jurgec (oboa), Janez Vouk (trobenta) in Branko Rožman (čembalo).
Nastopajo:
Harpagon Gregor Čušin
Cléante Jurij Drevenšek
Élise Ana Dolinar
Valère Matej Puc
Mariane Tjaša Železnik
Anselme Marko Simčič
Frosine Bernarda Oman
La Flèche Jožef Ropoša
Mojster Jacques Gaber K. Trseglav
Mojster Simon; Komisar Boris Kerč
Brindavoine Tomaž Pipan
La Merluche Silvij Božič
Kadar gremo gledat komedije, pričakujemo, da se bomo nasmejali do solz, ne glede na to ali je komedija odraz trenutnega stanja, kateremu se ne bi smeli smejati, ampak bi se nad njim morali zamisliti, ali pa preprosto krajšanje časa. Smešnost je morda minljiva, spreminjajoča se zaradi samih okoliščin, ki jih ustvari čas, vendar jo je z dobro uprizoritvijo mogoče obuditi. In to je nastopajočim v Mestnem gledališču ljubljanskem včeraj, pod režijo Borisa Kobala, precej dobro uspelo.
Bogata igra Gregorja Čušina v osrednji vlogi Skopuha izriše celovito podobo skopuha, ki je obstajal v Molierevem času in se je usodno umestil in dopolnil v našem. Značilna komičnost njegovega izraza in spretnost gibanja v popolnem skopuškem kostumu in zahtevni drži poskrbi za smešni učinek. Spretnost kretenj, komičnost, zaskrbljeno skopuško govoričenje in vživetje v vlogo popolnoma zasenči ostale like. Ob Čušinu so neizraziti predvsem ženski liki, v določenih trenutkih je izstopala Ana Dolinar v vlogi Skopuhove hčere Elise, ki skupaj s svojim bratom Cléantejom (Jurij Drevenšek) uprizarja del tistih vrednot, ki so očetu popolnoma tuje, to je v prvi vrsti ljubezen, za katero imata oba še vedno občutek, ne glede očetovemu popolnemu nasprotovanju vsega, kar sodi k duševni lepoti in predstavlja moralno vrednost. Ostali liki so na odru praktično zato, da se izriše skopuhov egoizem, brez njega tudi njihova zgodba ni mogoča.
Osrednji in edini element scene je ogromna, večpomenska skrinja, ki na začetku pritegne pozornost, vendar se v nadaljnjem, pozornejšem gledanju, ta večpomenskost razgubi in sama scena ne zdrži. Do izraza pride samo še kot stranišče, ki, kot vemo, služi odplakovanju, tu pa nosi dodatno funkcijo in sicer popolnega skrivališča. Skrinjica z vsem Skopuhovim bogastvom je skrbno varovana in skrita v večjo skrinjo, porodi se asociacija na vsesplošno materialno gnilobo, na človeško nujnost - izločanje.
Kadar je v ozadju slišati glasbo, je odlično izbrana, saj se prilega dogajanju in tako pripomore k napetosti ali pa jo sprošča. Zadovoljstvo gledalcev se je kazalo v nezadržnem smehu, pozornost pa v njihovem odzivanju, ko jih je skopuh ogovoril. Namigovanje na sedanjost je še pripomogla k komičnosti in se je lepo prepletla s časom v katerem je tekst nastal.
Nezavedajoč se svoje notranje osiromašenosti skopuh postaja vse bolj omejen v svoji naraščajoči zaskrbljenosti. Splošno sprejetih družbenih vrednot ni, družinski odnosi, če temu sploh lahko tako rečemo, pa samo še pripomorejo k njegovem strahu po izgubi nagrabljenega denarja. Neizogibno je vprašanje, ki ga terja poskus aktualizacije teksta, o morali, ki je usidrana v modernega človeka današnje družbe. Ta je splet hitro spreminjajočih se informacij in napredne tehnologije, ki za seboj pušča nič drugega kot želje po moči, moč pa pomeni denar. Zaprepadenost duševnosti je ovita v komičnost, ki bistrega gledalca lahko pripravi do kritičnega gledanja ali pa ga pusti ravnodušnega. Bogastvo ustrahuje, poraja se vprašanje kaj je potem sploh sreča. Skopuh je bogataš, ki bi želel preživeti lastno smrt, ker je pogreb predrag.
Njegova iskrena, skoraj s solzami namočena čustva, se pokažejo samo v trenutku, ko mu je ukradeno bogastvo, ki si ga je tako prizadeval varovati. To je hkrati ključen del igre in predstavlja vrh, ki je pripravljen že v začetku. V trenutku ukradenega bogastva se izriše še banalnost poklica z likom komisarja (Boris Kerč), posmehljiva sodba pa leti na njegovo nekoristnost. Ukradeno bogastvo pride srečno nazaj v Skopuhove roke, in sicer v obliki bančne kartice, ki je pripomogla k razvitju nepopravljivih zapravljivcev današnjih dni. Konec komedije ostaja nekako odprt. Pušča nam proste interpretacije samega pomena. Kam se je zavlekel skopuh s svojo kartico? Sedi na svojem tronu in tam bo ostal. Situacija izzove asociacijo na bankomat, ki je požrl kartico. Tako si lahko predstavljamo Skopuha, ujetega v zakodirani kovini, polnega denarja. Nič hudega, če ga ne more zapraviti, saj ga tudi noče.
Ostajamo nihajoči med dvema poloma – bogatijo in siromaštvom, ravnovesja se ne da vzpostaviti, zlate sredine ni. Ta razpon je vsekakor problematičen in aktualen.
(Tjaša Plazar, SiGledal)
Povezave: