A. Jaklič, T. Zinajić
MALI DIKTATOR
(komedija po motivih filma Veliki diktator)
Premiera: 8. maj 2010
Priredba in režija: Tijana Zinajić
Dramaturgija: Andrej Jaklič
Scenografija in kostumografija: Jasna Vastl
Asistent pri kostumografiji: Bojan Vister
Gib: Brane Potočan
Izbor glasbe: Tijana Zinajić
Igrajo:
Mario Dragojević: Adenoid Hynkel, brivec
Meta Černe: Hannah
Silvija Jovanović: Cicolina Napaloni, gospa Žakel:
Saša Klančnik: Silvio Napaloni:
DraganRemškar: Gospod Viktor Žakel
Mihael Zrimšek: Schultz
Peter Cusma: Herring
Tina Drobež: tajnica, bomba, vojak, mlada Ljudinja, arijanka
Marko Skok: gospod Majcen
Jure Florjančič: viharnik, tataboriščnik, vojak
Mišo Mićić: Garbage
Ana Arh: tajnica, slikarka, vojak, mlada Ljudinja, arijanka
Jože Pavšič: viharnik, Ljud
Jure Orel: napovedovalec
Gašper Pavc: viharnik, zdravnik, gospa ambasadorka-piki, vojak
Miha Vlaj: sadjar, Ljud, taboriščnik, arijanec
Predrag Mitrović: arijanec, vojak
Sodelavci:
Vodji predstave in rekviziterki: Sara Lucu in Tanja Skrbinšek
Maska in frizure: Urša Vrbančič, Urška Grošelj, Ana Porenta, Incognito design, Maša Prešern in Danijel Šmon
Garderoba: Slava Brzin
Vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlović
Tonski tehnik: Marko Bančič, Matjaž Ugovšek
Lučni mojster: Boris Milanko
Izdelava scene: Nino Galič, Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec
Šentjakobsko gledališče Ljubljana, je včeraj, na svojem odru predstavilo drugo predpremiero komedije Mali diktator. Z motivi iz kontroverznega filma Veliki diktator (1940), kjer se je izkazal vedno navdušujoči Charlie Chaplin, je režiserki Tijani Zinajić, z uspešno priredbo in igralsko zasedbo, uspelo poseči v čas največjih strahot, ki jih je s seboj prinesel nacizem in pretresel ves svet. Gre za parodijo, ki seveda ni brez sporočila.
Takoj, ko se odgrne rdeča zavesa in se prostor zasiči z gostim dimom, se znajdemo na fronti. Že sam začetek pritegne, igra pa s konstantnimi komičnimi prizori poskrbi, da te v dogajanju zadrži do konca.
Mario Dragojević se je, zaradi zahtevane zunanje podobnosti med obema likoma, imel priložnost izkazati v dveh ključnih vlogah, uspešno je odigral diktatorja Adenoida Hynkla in Ljuda brivca. Igranje dveh, značajsko povsem nasprotujočih si likov, je bila dobro izkoriščena priložnost. Dokazal je, da obvlada igranje različnih vlog, obe je namreč odigral prepričljivo. Gledalce je osvojil z izjemno mimiko in spretnim gibanjem, oboje je bil ključ do uspešne utelešenosti, na eni strani medlega diktatorstva in na drugi milega judovstva. Popačena nemščina z vmesnimi slovenskimi besedami, ki so govor še bolj lomile, je izzvala veliko smeha.
Celotna igralska zasedba je včeraj prikazala izjemno igro, kjer ne manjka strasti in tako zaokrožila dogajanje v popolno celoto. Dinamičnosti ne manjka, saj smo vseskozi priča sintezi plesa, glasbe in dejanja. S plesom tanga je očarala Silvija Jovanovič (Cicolina Napaloni, gospa Žakel), z dominantnostjo nad soplesalcem je požela aplavz.
Igra je parodija na Adolfa Hitlerja in nasploh na dogajanje v Nemčiji za časa nacizma. Komično so predstavljeni njegovi udarni govori, ki so si ploske množice zagotovili prej z načinom govora, kot s samo vsebino, predstavljen je nesposoben in na trenutke deluje mevžasto, delo diktatorja pa opravljajo prej drugi kot on sam. Sicer pa so tudi vsi, ki so mu podrejeni, podobno kot on, prikazani na smešen način. Vsak od njih namreč izstopa s posebno značilnostjo.
Za komičnost poskrbijo tudi iznajdljivi rekviziti, bomba (Tina Drobež), ki nato spretno prevzame funkcijo letala in nam razkrije zakaj prijateljevanje med brivcem, ki je Jud in višjim častnikom Schultzem (Mihael Zrimšek), stiropor, ki je namesto papirja, poskrbi, da se izriše Adenoidova impulzivna jeza in pa seveda balon, ki predstavlja svet. Ta svet je diktatorjeva igračka, ko ostane sam s svojim hrepenenjem po osvojitvi celega sveta. Ta svet, ki se razpoči in razblini, tako kot se bodo razblinile Adenoidove sanje. Njegov boj ne doseže želenega cilja in tako ostaja samo neuresničen načrt in seveda naslov knjige. Zaradi konstantno spreminjajoče se scene je prihajalo do neprestanega menjavanja rekvizitov, in kadarkoli je do tega prišlo je bila rešitev zelo iznajdljiva, nemoteča, včasih pa je bilo celo izvirno del prizora. Na trenutke zmoti tonska nedovršenost in sicer težave z ozvočenjem.
Priča smo tudi ljubezenski zgodbi, ta se odvija med brivcem in mlado Hannah. Drug drugemu predstavljata oporo v najtežjih trenutkih, v času, ko je Ljudovska četrt najbolj na udaru in izpostavljena rasizmu trepeta pred nasilnimi nacisti.
Učinek gostega dima poskrbi za temačnost, ki je ne glede na komičnost prisotna in opozarja na vse grozote, glasba doseže želene učinke, kostumi pa pripomorejo k realni sliki. Igra tako poskrbi za smeh in grozo, njen konec pa je marsikoga prisilil v solze. Brivec namreč, ker je diktatorju tako zelo podoben, po naključju prevzame njegovo vlogo, vse je pripravljeno za njegov nastop in ko se končno ves zbegan zbere, nagovori množico. Namesto komičnosti se pojavi resnost, v ospredje stopi moralnost in vera, trdnejša kot kdajkoli prej. Z nepozabnim in prepričljivim govorom ljudi spomni na pozabljene vrednote, poziva k strpnosti in poudarja vero.
V njegovem govoru je upanje in naj se sliši še tako obrabljeno, upanje umre zadnje. Sporočilo je bilo jasno in ni samo obnovilo sporočila, ki je nekoč prišlo že iz ust Charlija Chaplina. Opomnilo je na marsikatero stvar iz sodobnosti, z optimistično ideologijo, za še bolj optimistično prihodnost seveda. Poziv je vsekakor bil, če pa je bil uspešen, bomo videli. Upanje torej, upanje.
(Tjaša Plazar, SiGledal)
Povezave:
- Tijana Zinajić na Geslu
- Tijana Zinajić na Repu
- Andrej Jaklič na Repu