Tjaša Plazar, SiGledal, 14. 5. 2010

Ko bom velik bom...?

Vprašanja, ki jih igra odpira, so v večini ljudi ozaveščena že dolgo, pa vendar se vedno znova srečujemo z njimi, kar lahko pomeni, da še zdaleč nismo našli odgovorov.

foto Miha Fras

Simona Semenič

5fantkov.si

Krstna uprizoritev

Premiera: 8. maja 2010

Režiser Jure Novak
Dramaturginja Petra Pogorevc
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografka Mateja Benedetti
Lektorica Barbara Rogelj
Oblikovalec svetlobe Aljoša Vizlar

Igrajo:
Blaž Jana Zupančič
Jurij Mojca Funkl
Denis Tanja Ribič
Vid Maja Boh
Krištof Stannia Boninsegna

Naše babice in dedki so imeli drugačno otroštvo. Poznali so igre kot so fuč, med dvema ognjema z doma narejeno žogo, ker drugačne niso poznali ali pa niso imeli denarja, da bi si jo lahko kupili, špana z napol prerezanimi fižolčki, pa skrivalnice in druženje ob ognju z v žerjavici pečenimi krompirji. Njihovo druženje je bilo pristno.

Njihova igra je bila igra, danes je igra otrok največkrat igra za odrasle – pa še to ne vedno. Stiki so bili naravni,  televizije, ki danes največkrat prikazuje nasilne risanke, katerih ideje se usidrajo v zavest otrok, ni bilo, danes so medsebojni odnosi med otroki bolj grobi, svet je bolj krut, otroci se gibljejo pod vsestranskim vplivom in že v najbolj nežnem obdobju so podvrženi stresu in tako opustošeni otroške radosti in brezskrbnosti.

V zadnji premieri letošnje sezone Mestnega gledališča ljubljanskega 5 fantkov skozi igro, v kateri prevzemajo različne vloge, prikaže problematiko današnje družbe. Igra se začne s prevzemanjem vlog, kot so Spiderman in drugih junakov, ki jih gledajo po televiziji, nato pa se počasi začnejo dotikati aktualnih tem, kot sta nasilje v družini in družbena nestrpnost. Scenarij svoje igre izvajajo in popravljajo tako dolgo, da je na koncu izpeljan, kot so si zamislili.

V vlogi petih fantkov se je izkazalo pet odraslih žensk, Jana Zupančič (Blaž), Mojca Funkl (Jurij), Tanja Ribič (Denis), Maja Boh (Vid), Stannia Boninsegna (Krištof). Vsaka izmed njih se je odlično znašla v svoji vlogi in značajsko, kolikor se otroka pač da, izpopolnila svoj lik. Vsak izmed njih ima etiketo, ta se razkrije skozi njihovo igro, razberemo lahko kakšni odnosi vladajo doma, v oči pa udari tudi njihova vzgoja.

Skozi komedijo se izriše podoba današnje družbe, poleg njene kritike pa dobimo vpogled v otroška leta otrok današnjega časa, srečamo se z njihovo »odraslo« govorico, z vnesenimi angleškimi besedami, ki so odraz amerikanizacije, pogledi na svet, ki so se prilepili nanje zaradi vpliva staršev in bili del njihove igre. Zarisali so podobo, ki se je vtisnila v spomin, kot posledica modernosti, ki prežema svet tudi najmlajših. Dobimo približano sliko v njihova življenja, kako ga dojemajo in kako se v njem znajdejo.  

Komične situacije nastanejo iz realne podobe družbe in medsebojnih odnosov, tako igra po eni plati nasmeji, smeh pa posledično izzove ponoven premislek o kritičnem stanju del katerega smo se zaradi takšnih in drugačnih situacij znašli.

Rekviziti na odru so majhni stoli, ki poudarijo majhnost otrok in služijo kot elementi v njihovi igri in scenariju. Prt je pomenljivo Slovenska zastava in prevzema različne funkcije. Ker ni bilo vžigalic, ki so bile pomemben rekvizit pri določanju vlog v eni izmed iger, so si igralke pomagale kar z nageljni, improvizacija ali ne, vsekakor dobro izpeljana. Kadarkoli so potrebovali dodaten rekvizit so si ga na tla narisali s kredo, kar je še pripomoglo k ustvariti popolnega ozračja v katerem se je odvijala otroška igra.

Kljub žalostnim spoznanjem, da je otroštvo današnjih otrok močno spremenjeno in stresno,  je bila njihova situacija iz strani Simone Semenič dobro izkoriščena priložnost in odlična ideja, da napiše dramski tekst in z njim utre vpogled v širšo družbeno problematiko. Iz drugačnega vidika, ki bi vendarle lahko prispeval k poboljšanju stanja. Vprašanja, ki jih igra odpira so v večini ljudi ozaveščena že dolgo, pa vendar se znova in znova srečujemo z njimi, kar lahko pomeni, da še zdaleč nismo našli odgovorov.

Otroško domišljijo, ki je bila nekoč igriva in otročja  je morala zamenjati vsiljena zrelost, tako svet igre ni nič drugega kot svet, ki nas obkroža. Otroštvo je krhko, je bistvenega pomena za  oblikovanje posameznikove osebnosti, največkrat strahovi in dogodki iz mladih let terjajo nadaljnje življenje in težko se jih je otresti.

Končno sliko nam z direktnim nagovorom gledalcev narišejo igralke same. Ker so si fantki med seboj zelo različni in imajo drugačno ozadje, ima tudi zgodba posameznega drugačen konec. Ne poznamo cele zgodbe, pa vendar se zdi, da skozi njihovo kratko igro izvemo vse o njih, kdo in kaj bodo postali. In kot je rekel Sartre, ni človek nič drugega kot tisto kar je v svojem življenju počel.

(Tjaša Plazar, SiGledal)

 

Povezave:

MGL, 7. 5. 2010
5.fantkov.si
Tjaša Plazar, SiGledal, 16. 4. 2010
Skopuh
Tjaša Plazar, SiGledal, 10. 5. 2010
Ko zmaga upanje
Anita Volčanjšek, Tjaša Plazar, SiGledal, 19. 4. 2010
Ona ne trpi ... ona ČUTI bolečino