Kaj obeta letošnja 14. izdaja Ane Desetnice? Program obljublja 92 predstav v izvedbi nastopajočih iz 14 držav. Kaj bo letos novega, drugačnega?
Festival se bo letos prostorsko razširil. V Ljubljani bodo prizorišča predvsem ob vodi, torej ob Ljubljanici in Gradaščici. Težišče bo v središču mesta na Prešernovem trgu, Tromostovju, zavzeli bomo tudi trge - Čevljarski, Mestni, Stari, Novi - se razširili vse do Prul in Špice. Letos bomo prvič nastopili tudi v parku ob Gradaščici, poskusili bomo delovati tudi "na plaži" v Trnovskem pristanu, kjer nas opozarjajo na precejšnjo gnečo. Prostor je poleg nastopajočih in občinstva temeljni element uličnega gledališča. Ne moreš ga postaviti kamorkoli.
Kaj pa vsebinske novosti?
Letos bomo odigrali več manjših predstav. Želimo se izogniti velikim spektaklom. Nastopilo bo okoli 30 različnih skupin, načrtujemo tudi več "pohodnih predstav". Posebnost teh je, da se nastopajoči premikajo po prizoriščih, včasih to predvideva tudi seljenje občinstva.
Pred leti ste dejali, da je festival v prvi vrsti namenjen ljubljanskemu občinstvu. Ali sedaj v 14. letu s seljenjem v druge kraje "najstniško bežite od doma"?
Niti ne. V mislih sem imel, da smo namenjeni lokalnemu občinstvu. V prestolnici smo namenjeni Ljubljančanom, v Mariboru Mariborčanom, v Šoštanju prebivalcem Šoštanja. Je pa res, da smo šele lani začeli z bogatejšim programom v drugih mestih. Letos smo prvič natisnili skupni katalog za vsa mesta, v katerih nastopamo, torej za Ljubljano, Maribor, Novo Gorico, Kamnik, Celje, Cerkno in Šoštanj. V Mariboru smo lani začeli s projektom Živa dvorišča. Maribor je mesto dvorišč, ki so bila nekoč prostor družbenega in gospodarskega življenja. To bomo letos poskušali oživiti s predstavami, delavnicami in koncerti na sedmih različnih dvoriščih.
Ana Desetnica v kontekstu evropskih uličnih festivalov predstavlja most med Zahodom in Vzhodom...
Slovenija se geopolitično nahaja na prehodu Vzhod - Zahod. Včasih smo se tega sramovali, vendar je to pravzaprav prednost. Slovenci namreč razumemo tako Vzhod kot Zahod. Festival vzpostavlja most med obema svetovoma. Letos smo med drugim povabili ukrajinsko skupino Teatr Voskresinnia, ki bo uprizorila "ta pravo slovansko predstavo" - Češnjev vrt Čehova.
V čem se razlikujeta t.i. vzhodno in zahodno ulično gledališče?
Vzhod še vedno "nima polne riti". Ljudje se težko prebijajo, življenje je še vedno bolj intenzivno kot na Zahodu. Medtem ko se na Zahodu denimo ukvarjajo s tem, ali bodo za neko predstavo uporabili 15.000 ali 25.000 lumni projektor, se na Vzhodu ubadajo s tem, če bodo sploh lahko delali predstavo. Zahod ima ogromno pravil, regulacij, ki se množijo kot zajci. Novi štemplji, izjave in podobno, vse z namenom večje regulacije javnega prostora. Na Vzhodu so pritiski bolj življenjski. Če greš na ulico, te lahko nekdo mimogrede lopne, tudi če ne nastopaš neposredno proti vladi.
Kakšni pa so splošni trendi evropskega uličnega gledališča?
Prva generacija uličnih gledališčnikov, ki je začela pred 40 leti, se je izpela. Pri mlajših generacijah pa opažamo mešanico fizičnega gledališča - plesa in vsega gibalnega - novih tehnologij in precej cirkusa.
Kakšen je namen vašega festivala? Zgolj zabavati ali ponuditi tudi družbeno kritiko?
Prvenstven namen je bolj socialne kot umetniške narave. Ljudem na ulicah omogočamo, da se srečajo s kulturo. Ulično gledališče je popularno, ker je odprto k občinstvu. Kljub vsemu je še vedno gledališče, torej marginalna oblika kulture. Nobeno gledališče ne more na ulico pripeljati pol milijona ljudi, medtem ko marsikateri glasbeni skupini to zlahka uspe, da ne govorimo o zabavah, recimo rave partyjih. Kar ponujamo mi, je štiri dni druženja ob gledališču v javnem prostoru.
Predstava Kletka pa je družbenokritična...
Problem družbe - ne le umetnosti - je, da ne zna definirati političnega angažmaja. Pri nas vladajoča politika daje vtis, da gre vse v franže, a temu ni tako. Tu pa tam kljub vsemu srečaš koga, ki je nasmejan in ki nekaj počne. Je pa to težko, ker živimo v stalnem strahu, ki je umetno ustvarjen. Na vsakem koraku na človeka motri 12.000 kamer, povsod so poostreni nadzori zaradi terorizma. Ljudje pa se bojijo stvari, ki jih ne poznajo. Kletka se ukvarja ravno s tem. Ob postavljeni prazni kletki skušajo štirje organi reda ugotoviti, kaj je bilo notri. Strah ob vedno hujših scenarijih pripelje do tega, da nekoga ubijajo. Ni bil kriv, le prišel je ob nepravem času. Sporočilo predstave je, da če je nekdo rahlo drugačen, še ni nevaren. Predstava je naletela na dober odziv v Nemčiji, avgusta pa bomo videli, kako jo bodo sprejeli v Kolumbiji.
Nagovarjate tudi otroke?
K uličnemu gledališču so vabljeni vsi, zanimivi smo tudi za družinsko publiko. Otroci nimajo problemov z našimi predstavami kot tudi ne z nasiljem, ki ga je skoraj v vsaki risanki več kot v naših uprizoritvah. V okviru festivala imamo sicer nekaj otroških predstav v nedeljo dopoldan na Prulah, vendar je naša ciljna publika aktivno prebivalstvo. Opažamo, da je prav za to skupino najmanj poskrbljeno. Družba skrbi predvsem za marginalne skupine, kar je sicer dobro, a če želimo živeti v zdravi družbi, moramo nekaj ponuditi tudi aktivnemu prebivalstvu, ki nenazadnje oblikuje neko lokalno okolje.
Občinstvo se vas je v vseh teh letih že navadilo. Opažate kaj več domačnosti, pripravljenosti za sodelovanje v igri?
Nikoli nisem opazil pregovorne zaprtosti Slovencev. Prihaja sicer do trenutkov, ko niso čisto prepričani, kaj se od njih pričakuje, vendar sedaj po vseh teh letih vedo, da če jih bo nastopajoči povabil k sodelovanju, bo tudi poskrbel, da se jim ne bo nič zgodilo. Tradicionalno prepričanje, da smo Slovenci zaprt narod, po mojem ne drži. Smo topla publika, nismo pa na prvo žogo. Treba nas je pridobiti, kar pa ni tako težko.
Kako na vas gledajo igralci iz ansamblov profesionalnih institucionalnih gledališč?
Predvidevam, da je za njih ulično gledališče "kar nekaj". Delo na ulici zahteva celega človeka, ne moreš "delati kar nekaj", ne moreš blefirati, ker bodo ljudje odšli ali pa se niti ustavili ne bodo. Trenirani igralci imajo dobre dispozicije za igranje, ni pa nujno, da bodo uspešni na ulici, ki med drugim zahteva veliko improvizacije. Verjetno nas igralci gledajo z nekim spoštovanjem, vendar obenem našega dela nimajo za visoko umetnost. A to tudi ni, saj ulica tega ne dopušča. Na ulici se ukvarjamo z zelo konkretnimi stvarmi, občutki, komunikacijo. Opažam pa, da nekateri elementi, ki so za ulico imanentni, postajajo pomembni faktorji tudi v praksah tradicionalnih gledališč. Tu se lahko učijo od nas.
V sklopu festivala predstavljate tudi Gostijo kultur. S čim boste gostili obiskovalce?
Že pred nekaj leti smo začeli razmišljati, kako bi se bolj povezali z lokalnim prebivalstvom. Sprva smo pripravili program za osebe s posebnimi potrebami, pozneje smo se lotili kultur, pripravili smo t.i. sejem kultur, danes pa združujemo še druga področja. Tako na gostiji ponujamo mešanico gledališča, športa, glasbe, kulinarike, zanimivih predstavitev in drugih dejavnosti.
Od kod nenazadnje ideja za imena Ane Desetnice in njenih "sestričen" - Mraz, Prešerna, Plamenita? Zakaj Ana?
Ana je mitska oseba iz urbane legende, ki sta si jo ob nastanku gledališča Ane Monro izmislila Andrej Rozman Roza in Marko Kovačič. V 30. letih prejšnjega stoletja je bila delavka v tobačni tovarni, ponoči pa striptizeta v Nebotičniku. Po nesrečni ljubezni se je skrivala v Kočevskih gozdovih vse do 80. let, ko se je vrnila z dekretom o ustanovitvi gledališča. Nato je spet šla v neznano, dokler ni preminula v predstavi Poroka. Festivalske različice izhajajo iz tega imena. Desetnica je sinonim za siroto, status, ki ga je v začetku imelo ulično gledališče. Pozneje so se ji v želji narediti ulično gledališče za vse letne čase, pridružile še Ana Mraz, Ana Prešerna in Ana Plamenita.