Kamil Žiška: AND WE SHALL WHISPER (A BUDEME SI ŠEPKAT)
Premiera: 27.3.2009 v Slovaškem komornem gledališču v Martinu, ogled predstave 13. maja v bratislavskem Mestnem gledališču
Režija: Kamil Žiška
Dramaturgija: Zuzana Palenčíková
Scenografija: Toma Ciller
Kostumografija: Marija Havran
Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so na Slovaškem živele emancipirane kreativne ženske, katere – patriarhalni družbi navkljub – so se v zgodovino zapisale kot prve prodornejše slovaške pisateljice. And we shall whisper (A budeme si šepkat) – viden 13. maja v bratislavskem Mestnem gledališču - je poklon umetnicam, ki sta ga zasnovala in uspešno realizirala Kamil Žiška in Zuzana Palenčíková; ob zaključku festivala Nova drama je bil projekt tudi nagrajen. Predstava preko resnično obstoječih in verodostojnih virov fragmentarno, a sintetično prikaže življenjsko pot Vansové, Šoltésové, Gregorové in Podjavorinské.
Obdobje slovaške moderne je pomenilo – četudi počasen - premik k bolj odprti literarni srenji in posledični k strpnejši (modernejši) družbi. Poetična inscenacija z začetnim in končnim vložkom magične zelene svetlobe, katera že nakazuje na drastični vdor v konzervativno sfero. Samo jedro dogajanja – scensko in kostumsko aludirajoč na naturalistično atmosfero črno-belih razglednic – pa kronološko zajame osebni boj žensk, ki so do konca tunela, ˝luči˝ prihodnosti prišle po dolgotrajnem (a vztrajnem) javnem udejstovanju.
Minimalistična scenografija, ujeta v dve kontrastni barvi, s posameznimi detajli iz začetka minulega stoletja poskrbi za avtentičnost in že kar filmskost prizorov. Oder tako stilizirano zapolni prezenca igralk, ki s transformacijo v ženske minulega kronotopa poustvarijo realistično podobo napornega ˝osvobajanja˝. Oblečene v belo z izbranimi črnimi dodatki – kar še dodatno pripomore k rahlo skrivnostni, a vseeno igrivi in prijetni atmosferi – zarisujejo svoje bivanje vse od otroštva do zrelih let, ko – postelji na kateri sedijo bi lahko rekli tudi smrtna - delajo bilanco vsega preživetega.
Vsak postanek v določenem pisateljičinem obdobju oživijo vse štiri nastopajoče – četudi samo zgolj s fizično (in ne verbalno) prisotnostjo - , kar poskrbi za homogeno vizualno percepcijo inscenacije. Vsem umetnicam je namreč skupen težak preboj v strogo moško intelektualno sfero, vstopnico za katerega si je bilo najprej potrebno kupiti od tradiciji zvestih staršev. Preboj skozi spone pričakovanj in enoznačne spolne vloge je metaforično prikazana z v oči bijajočo zeleno lučjo, skozi katero vstopijo igralke. Mizanscena je dovršena z lahkotnimi prihodi in odhodi kvarteta igralk, saj tudi pogosti hipni ˝pobegi˝ ne zameglijo dogajanja na odru; vanjo se smotrno integrirajo večinoma dobro premišljeni, prefinjeni staccato gibi, ki pa še zdaleč ne spominjajo na banalnost dolgočasne mehaničnosti. So – tako kot predstava vsa – stilizirani in namensko ustvarjeni zaradi (takrat sploh prvič vzpostavljenega) ženskega vprašanja.
Predstava črpa iz tekstov pisateljic; torej (tudi) bazira na njihovih dnevniških zapiskih, kateri odstrejo radosti in – predvsem – skozi nasmešek sprejeto bolečino naporne emancipacije. Vendar kompilacija skoraj identičnih življenjskih poti ne postane patetična, saj je v ospredju vendarle hudomušna notíca, manifestirana skozi avtorski diskurz in ubrano telesno gibanje. Karizmatične ženske sprva govorijo vsaka svojo zgodbo – ob prisotnosti ostalih treh -, kasneje pa individualnost zamenja (skrivno) skupinsko ˝piknik˝ druženje na beli čipkasti odeji, kjer si izmenično pripovedujejo o doživetih družbenih in intimnih odnosih.
Oder služi kot večnamenski topos, ki z reduciranim številom rekvizitov prehaja iz domačega ognjišča, ki kaže na zgolj eno (primarno) žensko vlogo, pa vse tja do tudi z alkoholom polnega preživljanja ˝boemskosti˝ v ženski družbi.
Komaj petdeset minut trajajoča predstava – predvsem Slovakom, saj je v njej precej narodne motivike in že kot taka temelji na domači literarni zgodovini – natančno, a lahkotno odpre polje preteklosti, dotikajoče se (takrat) pereče problematike. Štiri igralke različnih starosti pa enakih pogledov na svet rekonstruirajo podobo nekdanje hierarhično nazadnjaške ureditve, s katero se lahko poistovetimo tudi Slovenci. Zofka Kvedrova bi zagotovo zaploskala stoje.