Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 5. 2010

Šepetati...po žensko

KRITIKA: FESTIVAL NOVA DRAMA V BRATISLAVI: Samo jedro dogajanja – scensko in kostumsko aludirajoč na naturalistično atmosfero črno-belih razglednic – pa kronološko zajame osebni boj žensk, ki so do konca tunela, ˝luči˝ prihodnosti prišle po dolgotrajnem (a vztrajnem) javnem udejstovanju.

And we shall whisper (A budeme si šepkat)



Kamil Žiška: AND WE SHALL WHISPER (A BUDEME SI ŠEPKAT)

Premiera: 27.3.2009 v Slovaškem komornem gledališču v Martinu, ogled predstave 13. maja v bratislavskem Mestnem gledališču

Režija: Kamil Žiška
Dramaturgija: Zuzana Palenčíková
Scenografija: Toma Ciller
Kostumografija: Marija Havran

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so na Slovaškem živele emancipirane kreativne ženske, katere – patriarhalni družbi navkljub – so se v zgodovino zapisale kot prve prodornejše slovaške pisateljice. And we shall whisper (A budeme si šepkat) – viden 13. maja v bratislavskem Mestnem gledališču - je poklon umetnicam, ki sta ga zasnovala in uspešno realizirala Kamil Žiška in Zuzana Palenčíková; ob zaključku festivala Nova drama je bil projekt tudi nagrajen. Predstava preko resnično obstoječih in verodostojnih virov fragmentarno, a sintetično prikaže življenjsko pot Vansové, Šoltésové, Gregorové in Podjavorinské.

Obdobje slovaške moderne je pomenilo – četudi počasen - premik k bolj odprti literarni srenji in posledični k strpnejši (modernejši) družbi. Poetična inscenacija z začetnim in končnim vložkom magične zelene svetlobe, katera že nakazuje na drastični vdor v konzervativno sfero. Samo jedro dogajanja – scensko in kostumsko aludirajoč na naturalistično atmosfero črno-belih razglednic – pa kronološko zajame osebni boj žensk, ki so do konca tunela, ˝luči˝ prihodnosti prišle po dolgotrajnem (a vztrajnem) javnem udejstovanju.

Minimalistična scenografija, ujeta v dve kontrastni barvi, s posameznimi detajli iz začetka minulega stoletja poskrbi za avtentičnost in že kar filmskost prizorov. Oder tako stilizirano zapolni prezenca igralk, ki s transformacijo v ženske minulega kronotopa poustvarijo realistično podobo napornega ˝osvobajanja˝. Oblečene v belo z izbranimi črnimi dodatki – kar še dodatno pripomore k rahlo skrivnostni, a vseeno igrivi in prijetni atmosferi – zarisujejo svoje bivanje vse od otroštva do zrelih let, ko – postelji na kateri sedijo bi lahko rekli tudi smrtna - delajo bilanco vsega preživetega.

Vsak postanek v določenem pisateljičinem obdobju oživijo vse štiri nastopajoče – četudi samo zgolj s fizično (in ne verbalno) prisotnostjo - , kar poskrbi za homogeno vizualno percepcijo inscenacije. Vsem umetnicam je namreč skupen težak preboj v strogo moško intelektualno sfero, vstopnico za katerega si je bilo najprej potrebno kupiti od tradiciji zvestih staršev. Preboj skozi spone pričakovanj in enoznačne spolne vloge je metaforično prikazana z v oči bijajočo zeleno lučjo, skozi katero vstopijo igralke. Mizanscena je dovršena z lahkotnimi prihodi in odhodi kvarteta igralk, saj tudi pogosti hipni ˝pobegi˝ ne zameglijo dogajanja na odru; vanjo se smotrno integrirajo večinoma dobro premišljeni, prefinjeni staccato gibi, ki pa še zdaleč ne spominjajo na banalnost dolgočasne mehaničnosti. So – tako kot predstava vsa – stilizirani in namensko ustvarjeni zaradi (takrat sploh prvič vzpostavljenega) ženskega vprašanja.

Predstava črpa iz tekstov pisateljic; torej (tudi) bazira na njihovih dnevniških zapiskih, kateri odstrejo radosti in – predvsem – skozi nasmešek sprejeto bolečino naporne emancipacije. Vendar kompilacija skoraj identičnih življenjskih poti ne postane patetična, saj je v ospredju vendarle hudomušna notíca, manifestirana skozi avtorski diskurz in ubrano telesno gibanje. Karizmatične ženske sprva govorijo vsaka svojo zgodbo – ob prisotnosti ostalih treh -, kasneje pa individualnost zamenja (skrivno) skupinsko ˝piknik˝ druženje na beli čipkasti odeji, kjer si izmenično pripovedujejo o doživetih družbenih in intimnih odnosih.

Oder služi kot večnamenski topos, ki z reduciranim številom rekvizitov prehaja iz domačega ognjišča, ki kaže na zgolj eno (primarno) žensko vlogo, pa vse tja do tudi z alkoholom polnega preživljanja ˝boemskosti˝ v ženski družbi.

Komaj petdeset minut trajajoča predstava – predvsem Slovakom, saj je v njej precej narodne motivike in že kot taka temelji na domači literarni zgodovini – natančno, a lahkotno odpre polje preteklosti, dotikajoče se (takrat) pereče problematike. Štiri igralke različnih starosti pa enakih pogledov na svet rekonstruirajo podobo nekdanje hierarhično nazadnjaške ureditve, s katero se lahko poistovetimo tudi Slovenci. Zofka Kvedrova bi zagotovo zaploskala stoje.

Nova drama, Bratislava

Anita Volčanjšek, SiGledal, 3. 5. 2010
Prihaja Nova drama
Anita Volčanjšek, SiGledal, 16. 5. 2010
Prodreti globlje v družbo
Anita Volčanjšek, SiGledal, 10. 5. 2010
Komentirana čreda slovenskih ovac
Anita Volčanjšek, SiGledal, 31. 8. 2010
Ampak: umetnosti se ne gremo zaradi nagrad
Anita Volčanjšek, SiGledal, 12. 9. 2010
Peter Božič ponovno med nami