Tatjana Doma, 30. 9. 2016

Ščepec čarovnije te lahko daleč popelje

Slovensko ljudsko gledališče Celje, Roald Dahl in David Wood JAKEC IN BRESKEV VELIKANKA, režija Matjaž Latin, premiera 30. september 2016.
Foto: Uroš Hočevar, SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar, SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar, SLG Celje

Letos obeležujemo slavnostni jubilej priljubljenega pisatelja Roalda Dahla, ki bi 13. septembra praznoval 100. rojstni dan.

Britanski pisatelj norveškega rodu je eden najbolj priljubljenih mladinskih piscev in verjetno tudi eden najbolje prodajanih avtorjev za otroke. Je avtor številnih uspešnic – Jakec in breskev velikanka, Čarli in tovarna čokolade, Čarli in veliko stekleno dvigalo, Čudoviti lisjak, Danny, prvak sveta, Veliki dobrodušni velikan, Čarovnice, Matilda, Odvratne rime … Napisal je 19 knjig za otroke, ki so jih prevedli v 58 jezikov in jih prodali več kot 200 milijonov izvodov. Poleg knjig za otroke je vseskozi pisal kratke zgodbe za odrasle, ki slovijo po nepričakovanih koncih in mračnem humorju. Velja za enega najboljših pripovedovalcev zgodb za otroke 20. stoletja. Za svoj prispevek na področju literature je med drugimi prejel nagrado za življenjsko delo World Fantasy leta 1983, nagrado otroški avtor leta British Book leta 1990, leta 2008 pa ga je časopis The Times uvrstil na 16. mesto na lestvici petdesetih največjih britanskih pisateljev od leta 1945.

O svojih zgodbah za otroke je izjavil: Svoje stališče izrazim z blaznim pretiravanjem. Samo na tak način uspeš pri otrocih. Zgodbe Roalda Dahla so sarkastične in smešne, tako da jih vzljubijo tudi odrasli. Njegov svet je vedno plod čiste fantazije, poln domišljije, vedno malce krut, vendar nikoli brez humorja. Dahlov humor je vznemirljiva mešanica grotesknega in komičnega. Za večino njegovega pisanja je značilen krut, mračen in neusmiljen pogled na svet, ki ga spretno prepleta s humorjem.

Eden njegovih zelo pogostih motivov je, da ljudje niso to, kar se zdijo. O svojem delu za otroke je dejal, da ima srečo, ker se otroci smejejo istim šalam kot on. Mlade bralce je pritegnil z bujno domišljijo, z neverjetnimi dogodivščinami in blaznim pretiravanjem.

Svoje bralce je razveseljeval z zlobnimi maščevanji nad krutimi odraslimi, ki so slabo ravnali z otroki. Tudi nedolžni odrasli so pri Dahlu pogosto deležni krute obravnave. Ob to so se obregnili številni kritiki. V New York Times Book Review je Dahl pojasnil, da so otrokom najljubši odlomki njegovih knjig ravno najbolj kruti dogodki. Da jih otroci ne povezujejo z resničnim življenjem, temveč uživajo v domišljiji. Pojasnil je še, da je njegova zloba maščevanje, saj morajo biti podleži kaznovani.

V Trust Your Children: Voices Against Censorship in Children's Literature je pojasnil, da odrasle njegove knjige vznemirjajo zato, ker se ne zavedajo, da se otroci od njih razlikujejo. Otroci so veliko bolj vulgarni od odraslih, imajo bolj grob smisel za humor in so bolj kruti. Pogosto je poudarjal, da je tako zelo uspešen pri pisanju za otroke zato, ker se je z otroki povezal zoper odrasle.

Dahlove knjige za otroke so napisane z gledišča otroka – nesentimentalne, mračne vsebine z obilo črnega humorja. Nastopajo hudobni, pogosto tudi fizično odbijajoči odrasli, ki sovražijo in maltretirajo otroke ter odrasel pozitiven lik, ki predstavlja kontrapunkt hudobnežem. Množica hudobnih likov je možna referenca na vse zlorabe, ki naj bi jih bil Dahl deležen v različnih internatih, ki jih je obiskoval. Ko ga je ravnatelj skupaj z nekaj sošolci brutalno pretepel, ker so v trgovini skrili mrtvo miš v kozarec z bomboni, ga je mama prepisala na drugo šolo.

V Dahlovih knjigah otroci vedno zmagajo. Njegovo sporočilo, da dobro, mlado in prijazno zmaga nad starim, pohlepnim in zlobnim, je zelo jasno. Pod površjem svojih ekscentričnih zgodb se zavzema za prijaznost, pod kruto vsebino pa se ponavadi skrivajo pozitivna čustva. Vse skupaj je začinjeno z veliko temačnega humorja, grotesknimi zapleti in verbalnim ter fizičnim nasiljem.

Roald Dahl se je rodil 13. septembra leta 1916 v Walesu. Njegova starša sta bila norveškega rodu, doma so govorili norveščino, ki je bila Roaldov prvi jezik. Poletja je preživljal pri starih starših v Oslu na Norveškem. Bil je nagajiv otrok, vedno se je zapletel v težave.

Pri štirih letih mu je umrl oče. Mati se z otroki ni vrnila na Norveško. Pokojni oče si je želel, da otroci obiskujejo britanske šole. Za Roaldovo izobraževanje v zasebnih šolah, so prodali tudi družinski nakit. Zamenjal je več šol, nobene pa ni ohranil v posebej lepem spominu. Šolska leta je opisal kot dneve groze, polne pravil, pravil in še pravil, ki jih je treba spoštovati, kar ga je navdihovalo pri pisanju njegovih strašljivih zgodb. V tem obdobju se je izkazal pri športu, bil je kapetan več ekip, zaradi tega pa tudi precej bolj priljubljen med vrstniki.

Po zaključku šolanja se je leta 1936 zaposlil v naftnem podjetju Shell. Po dveh letih usposabljanja je bil premeščen v Dar es Salaam v današnji Tanzaniji. Ob začetku druge svetovne vojne se je novembra 1939 pridružil britanskim zračnim silam v Nairobiju ter po 7 urah in 40 minutah učenja že letel sam. Posebnega usposabljanja za bojevanje v zraku ni imel. Leta 1940 je v Egiptu ob zasilnem pristanku v puščavi doživel nesrečo, pri kateri je začasno oslepel. Med okrevanjem se je zaljubil v glas medicinske sestre, ki je skrbela zanj, vendar ga je zaljubljenost ob povratku vida minila. Leta 1941 je sodeloval v bitki za Atene, med katero je sestrelil več nemških letal, junija pa je bil odpuščen iz vojske zaradi zdravstvenih težav.

Leta 1942 je bil premeščen v Washington kot pomočnik atašeja zračnih sil, takrat je tudi začel pisati. Avgusta istega leta je izdal svojo prvo zgodbo o letalski nesreči. Začel je objavljati kratke zgodbe v časopisu Saturday Evening Post, hitro pa so se začele pojavljati tudi v drugih časopisih. Njegove zgodbe so postajale vse manj realistične in vse bolj fantastične.

V tem času ga je Walt Disney povabil v Hollywood in mu naročil scenarij za film. Nastalo je njegovo prvo delo za otroke Gremlini – zgodba o Gremlinih, ki ni bila nikoli posneta, vendar je leta 1943 izšla kot slikanica.

Dahl je v Washingtonu med drugim sodeloval pri prenosu informacij med tajnimi službami in se spoprijateljil z mojstrskim kanadskim vohunom Williamom Stephensonom. Ob koncu vojne je imel čin podpolkovnika, s svojimi dosežki v boju si je prislužil tudi naziv letalskega asa.

Dahl je najprej pisal kratke zgodbe za odrasle, ki slovijo po nepričakovanih preobratih, njegova kariera otroškega avtorja se je začela v 70. letih 20. stoletja, ko je tudi sam postal oče.

Dejal je, da ne bi mogel pisati knjig za otroke, če jih sam ne bi imel. V prvem zakonu z igralko Patricio Neal se jima je rodilo pet otrok. Takoj, ko so bili dovolj stari, si je začel izmišljevati zgodbe, ki jim jih je pripovedoval pred spanjem. Te zgodbe so bile osnova za njegovo pisateljsko kariero pisca za otroke, ki se je začela leta 1961 prav z Jakcem in breskvijo velikanko. Dahl je izjavil, da je bilo izmišljevanje vedno novih zgodb za lahko noč izvrstna praksa za njegovo pisateljsko kariero: Otroci so zelo kritični. Hitro izgubijo zanimanje. Vzdrževati moraš napetost zgodbe. Če se ti zdi, da se je otrok začel dolgočasiti, se moraš izmisliti nekaj, kar ga šokira. Nekaj, kar vznemiri. Vedeti moraš, kaj je otrokom všeč.

Leta 1953 se je poročil z ameriško igralko Patricio Neal. Njun zakon, v katerem sta imela pet otrok, je trajal 30 let. Ob peti nosečnosti je žena zbolela za možgansko anevrizmo. Dahl se je popolnoma posvetil rehabilitaciji ter ji pomagal, da se je spet naučila govoriti in hoditi. Leta 1983 sta se po zelo viharnem zakonu ločila. Dahl se je kasneje poročil s Felicity d'Abreu Crosland, s katero sta bila rojena v isti ulici, vendar sta se prvič srečala šele leta 1972.

Roald Dahl je umrl 23. novembra 1990 za redko boleznijo po imenu mielodisplastična anemija. Družina mu je pripravila neke vrste vikinški pogreb, saj so z njim pokopane njegove palice za biljard, nekaj izjemno dobrega burgundca, čokolada, svinčniki HB in žaga. Po smrti sta se obe ženi spoprijateljili in iz obeh zakonov ustvarili veliko razširjeno družino.

Jakec in breskev velikanka (James and the Giant Peach) je fantazijski roman, ki ga odlikujejo humor, drznost in neverjetne domišljijske prigode. Čeprav se Gremline pogosto omenja kot Dahlov prvi primer pisanja za otroke, je Jakec in breskev velikanka njegov prvi zavestni poskus tovrstnega pisanja.

V sadovnjaku poleg Dahlove hiše na podeželju Buckinghamshira je stala češnja. Med opazovanjem drevesa je Dahla prešinila misel, kaj bi se zgodilo, če bi začele češnje nekega dne rasti in rasti. Poleg češenj velikank je razmišljal tudi o velikanskih hruškah in jabolkih. Na koncu se je odločil za breskev, ker je lepša, večja in bolj mehka od češnje. Knjigo je posvetil hčerama Olivii in Tessi. Prvič je izšla leta 1961, požela navdušujoče kritike in odzive ter zaznamovala začetek njegove bogate kariere pisca za otroke.

V središču zgodbe je angleška sirota, ki vstopi v čarobno breskev velikanko in doživi nepozabno fantastično avanturo s sedmimi prav tako čarobno povečanimi žuželkami.

Knjiga je bila večinoma dobro sprejeta, ponekod pa so jo prepovedali zaradi rasizma, strašljive vsebine, ker naj bi spodbujala k neubogljivosti in promovirala uporabo drog ter komunizem. Zaradi občasno strašljive in mračne vsebine, ki bi lahko prestrašila otroke, je knjiga postala stalna tarča cenzure in je na 56. mestu 100 najbolj kontroverznih in izzivalnih knjig na lestvici American Library Association.

Knjiga je več kot 50 let po svojem nastanku še vedno zelo popularna, po njej pa je leta 1996 nastala tudi risanka.

Jakcu umreta starša na nenavaden in krut način – potepta ju nosorog. Zato mora Jakec živeti z zlobnima tetama Cvek in Cmok, ki ga psihično in fizično maltretirata in z njim zelo slabo ravnata. Zmerjata ga, obkladata z grdimi imeni in ponižujeta, ne dovolita mu, da bi se igral in si našel prijatelje. Dahl se ne ukvarja z razlogi, zakaj sta teti tako zlobni. Jakec pa se zaradi svojega nezavidljivega položaja takoj priljubi gledalcem, ki z njim od začetka sočustvujejo in navijajo zanj. Jakec je na začetku nesamozavesten, osamljen, brez prijateljev, nihče ga nima rad, zelo težko se upre tetama, se postavi zase in sprejema odločitve.

Nekega dne sreča Starca, ki mu podari čarobne krokodilje jezike s posebno močjo. Jakcu se čarobno darilo po nesreči razsuje po tleh v bližini stare breskve. Naslednje jutro tam zraste breskev velikanka, velikanske pa so tudi vse žuželke ob njej. Skupaj se odpravijo na neverjetno avanturo, ki jim spremeni življenje.

Čeprav se na začetku zdi popolnoma nemogoče, da bi se Jakcu lahko življenje kdaj spremenilo na boljše, mu prav čarobni krokodilji jeziki prinesejo novo življenjsko priložnost. Ne glede na to, v kako slabi življenjski situaciji je Jakec, vedno obstaja upanje, da se stvari lahko obrnejo v pozitivno smer. Čarobni jeziki predstavljajo za Jakca nov začetek, prinašajo mu možnost pobega in boljšega življenja. Teti doživita strašen konec, potepta ju breskev velikanka, vendar njuna smrt prinaša upanje, da se bo Jakčevo življenje obrnilo na bolje.

Jakec postane vedno bolj dejaven, samozavesten, začne sprejemati odločitve, najde prijatelje in postane vodja skupine in avanture.

V Jakcu in breskvi velikanki se Dahl dotakne več otrokom pomembnih tem.

Prijateljstvo

Sirota Jakec je zelo osamljen, nima staršev ne prijateljev. Živi z zlobnima tetama in hrepeni po prijateljih. Ko pred njihovo hišo zraste breskev velikanka, nepričakovano najde zveste in predane prijatelje v nenavadni druščini žuželk. Na razburljivem popotovanju po oceanu se med njimi splete prijateljstvo in postanejo zavezniki v nevarnih preizkušnjah. Skupaj premagujejo ovire in pazijo drug na drugega. Potovanje Jakca spremeni, saj mu omogoči, da končno vzpostavi odnose, ki temeljijo na zaupanju, skupnih odločitvah in skupnem delu.

Smrt

Pogosti temi Dahlovega pisanja, kruti dogodki in nenadna smrt, sta gonilo dogajanja tudi v Jakcu in breskvi velikanki. Takoj na začetku na krut način umreta njegova starša, kmalu zatem breskev velikanka potepta še hudobni teti. Čeprav sta zlobni in nesimpatični, njuna kruta, nepričakovana smrt lahko šokira mlade bralce, hkrati pa prinaša upanje na boljše življenje.

Upanje

Ne glede na to, kako je Jakcu hudo, verjame, da se mu lahko zgodi nekaj čudovitega. Ko mu Starček podari čudežne jezike, jih vzame, saj Starčku verjame, da mu lahko prinesejo srečo. Prav zaradi upanja v boljšo prihodnost se poda na neverjetno potovanje. Karkoli boljše je od tega hriba. Kdor tu ostane, se lahko le joka, vrtimo se, potujmo, naj vse miga, samo da gremo stran od Cveka in od Cmoka! Brez optimizma in domišljije potniki ne bi preživeli dolgega potovanja in nevarnih avantur.

Strah

Strah pogosto določa reakcije likov. Na začetku se Jakec boji zlobnih tet, ko sreča žuželke velikanke, se jih najprej boji tudi njih. Ustraši se, da ga bodo pojedle, do njih je nezaupljiv. Ko vidi, da mu nočejo nič slabega, se ob njih sprosti in postane bolj samozavesten. Premik od začetnega strahu do pozitivnega izida se večkrat ponovi. Na potovanju se Jakec večkrat sooča z lastnimi strahovi, vendar jih začne uspešno premagovati. Sooča se z okoliščinami, ki mu vzbujajo strah in s tem odrašča.

Zapuščenost, osamljenost

Zaradi nenadne smrti staršev mora Jakec živeti s hudobnima tetama, ki ga že takoj na začetku zapustita, saj ga ne sprejmeta in ga nimata radi. Čeprav živijo skupaj, sta do njega hladni in ukazovalni in ga prepustita popolni čustveni osamljenosti. Jakec vse svoje življenje živi z občutkom zapuščenosti, saj je ves čas sam. Zato je zelo pomemben konec zgodbe, ko z novimi prijatelji ostanejo skupaj in se odločijo, da si bodo delili življenjsko pot. Jakec spozna, da ga novi prijatelji ne bodo nikoli zapustili.

Transformacija

Breskev in žuželke doživijo med dogajanjem radikalno fizično transformacijo. Jakec se ne spremeni fizično, doživi pa velike psihične spremembe. Iz nemočnega, osamljenega in prestrašenega fanta zraste v močnega in odločnega mladeniča, ki vzame usodo v svoje roke in pravično in pošteno vodi skupino.

Upor

Čeprav se Jakec svojih krutih tet boji, ni do njiju nikoli popolnoma poslušen in ubogljiv. Na tih način se jim upira in si poskuša vsaj malo polepšati svoj vsakdan. Če bi ubogal teti in ostal v hiši, ne bi nikoli našel tunela v breskev in ne bi nikoli odpotoval. Zatiralskim avtoritetam se upirajo tudi njegovi spremljevalci, saj se odkrito norčujejo iz tet.

Jakec in breskev velikanka je zgodba o prijateljstvu in pogumu, je zgodba o odraščanju in premagovanju življenjskih ovir, ovita v čudovit domišljijski svet, kjer oživijo tako rastline kot živali. Jakcu pomagajo, da se znebi zlobnih tet in najde prave prijatelje. Čeprav je življenje včasih grozno in nepravično, vsak najde prijatelje in svoje mesto na tem svetu, če mu le ne zmanjka poguma. Na težki poti pa pomaga »ščepec čarovnije«, če le verjamemo vanjo.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/2,2 Mb)

Matjaž Latin, Gledališče Celje

Povezani dogodki

Lucija Količ

Am kako dobiti knjigo z čarobnimi recepti 9. 11. 2020