Ivana Djilas je za knjigo A si lahko vsaj enkrat tiho (Goga, 2023) izbrala 43 esejev, ki so nastajali deset let in so bili objavljeni kot kolumne v reviji Mladina. Vsak je zaključena celota, vsi skupaj pa so avtobiografska pripoved o življenju umetnice.
Kot piše v utemeljitvi nominacije, zbirka esejev Ivane Djilas "žari od iskrenosti in daje glas prišlekom, ki ne pristajajo na življenje ob robu, ki ne iščejo izgovorov za neuspeh, ki se ne predajajo nostalgiji, temveč samozavestno in enakopravno soustvarjajo literaturo, gledališče, glasbo in srčno kulturo nove domovine".
V pogovoru, ki ga je moderirala Ignacija Fridl Jarc, je Ivana Djilas povedala, da je poskušala preko "primera ene družine, ki jo najbolje pozna, oziroma ene usode, razmišljati o družbi".
Eden od esejev je posvečen zdravstvu. Pojasnila je, da mora namreč kot mama otroka s posebnimi potrebami poskušati zagotoviti za svojega otroka največ, kar le lahko. Pri tem se mora soočiti z omejitvami, do kod družba zmore, vendar se kot mama z njimi ne more sprijazniti, s čimer je nerešljivem konfliktu. "In ko sem enkrat definirala ta mali konflikt na enem primeru, sem ugotovila, da se to dogaja na mnogih nivojih, da je posameznik v konfliktu z družbo," je dodala.
Po razglasitvi nagrade je Ivana Djilas povedala, da jo je nagrada presenetila, saj ima vedno občutek, da "ne sodi čisto v noben žanr". Tudi v gledališču kot režiserka prehaja med žanri, poleg tega lahko denimo neko njeno predstavo sočasno igrajo na Borštnikovem srečanju in na otroškem festivalu. In zdaj ima podobne občutke, da je njeno pisanje sočasno intimna zgodba in žanrsko melodrama. Vendar pa ji je to rahljanje rezov in mešanje žanrov blizu.
Izpostavila je tudi pomembnost družbene angažiranosti. Slednja se ji ne zdi se ji samoumevna, niti primerna samo za krizne trenutke, ampak mora biti človek ves čas angažiran v družbi, v kateri živi in to po svojih najboljšim močeh. Sama tako piše zgodbe, pri čemer izbira teme, ki se ji pravzaprav zdijo "neteme", ki so obrobne. Ob tem ugotavlja, da so naša življenja večinoma sestavljena iz takšnih tem, ki pa usodno vplivajo na nas. "Mogoče te moje zgodne o konfrontaciji malega človeka z družbo prinesejo tolažbo," je še povedala nagrajenka in dodala, da je bila deležna tudi zelo emotivnih odzivov na svoje zgodbe, saj se ljudje v njih prepoznajo.
Za Rožančevo nagrado so bili letos nominirani še Sami Al-Daghistani za Islam in ljubezen: Pričevanja o arabsko-islamski intelektualni zgodovini, Miklavž Komelj za esejistično zbirko Hierarhija in drugi eseji, Aleš Šteger za knjigo Na kraju zapisano in Lucijan Zalokar za knjigo Dirka od bloka do drevesa: Šport, morala, doping in nevednost.
Društvo Marjan Rožanc bo letos nagrado za najboljšo knjigo esejev v preteklem letu podelilo enaintridesetič.
Žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Nada Šumi, Žiga Valetič in Ifigenija Simonović (predsednica), je obravnavala 22 knjig esejev, ki so izšle med 1. julijem 2022 in 30. junijem 2023.