Zlata Ognjanovič se je rodila leta 1931 v Kropi. Oče je bil velik glasbeni navdušenec - zborovodja, organist, skladatelj-, ki je ljubezen do glasbe prenašal na svoj naraščaj. Ko je po vojni odšla na šolanje v Ljubljano, se je takoj priključila dijaškemu pevskemu zboru, kjer je njen glas in nadarjenost prepoznal zborovodja Makso Pirnik. Na njegovo prigovarjanje se je vpisala v Nižjo glasbeno šolo, kjer je postala učenka prof. Ksenije Kušej Novak. Pod njenim mentorstvom je potem obiskovala srednjo glasbeno šolo, pozneje pa je končala tudi visokošolski študij.
V teh letih je začela prepevati v radijskem komornem zboru, ki ga je vodil Milko Škoberne. Tam je spoznala basista Dragišo Ognjanoviča, svojega bodočega soproga, s katerim sta v kasnejših letih velikokrat sodelovala tudi na opernem odru. Na njeno petje so postali pozorni na drugih glasbenih uredništvih in mlada pevka se je začela redno pojavljati v radijskih studiih - ob najrazličnejših spremljavah je posnela dolgo vrsto ljudskih, ponarodelih pesmi in samospevov.
Po uspešno opravljeni avdiciji na odru ljubljanske opere leta 1953 je uspešno debitirala kot Siebel v Gounodovem Faustu in Cherubino v Mozartovi Figarovi svatbi. V dobrih tridesetih letih opernega ustvarjanja je upodobila 65 različnih vlog.
Skozi celotno pevsko kariero se je s posebno ljubeznijo ukvarjala tudi s samospevi. Vse od Schuberta, Schumanna, Brahmsa, Faureja, Debussyja, Dvoraka, pa do slovenskih skladateljev. Med njimi so Slavko Osterc, Marij Kogoj, Marijan Lipovšek, Alojz Srebotnjak, Lucijan Marija Škerjanc, Anton Lajovic in še nekateri drugi. Prenekatero skladbo je tudi krstno izvedla. Prav izvajanje slovenskih del je vedno čutila kot pomemben del svojega poslanstva, so zapisali v Slovenskem komornem glasbenem gledališču.
Za svoj umetniški prispevek je prejela nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Betettovo nagrado. Po končani karieri se je dobro desetletje ukvarjala s pedagoškim delom.
O dobitnici 14. nagrade Sama Smerkolja je odločila strokovna komisija v sestavi Simon Dvoršak (predsednik), Simon Robinson, Vlatka Oršanić, Henrik Neubauer in Andrej Debevec.
Slovensko komorno glasbeno gledališče nagrado, poimenovano po baritonistu Samu Smerkolju, podeljuje od leta 2008. Z njo želijo dati vsako leto priznanje vsestranskemu opernemu umetniku, pevcu in igralcu ter med opernimi umetniki v Sloveniji ohranjati zavest o vrednotah pretekle in sedanje slovenske operne glasbene kulture.