Kot so zapisali v kolegiju direktorjev slovenskih gledališč, z zaskrbljenostjo spremljajo izpad iz programa štiriletnega financiranja nekaterih nevladnih organizacij in ustvarjalcev, s katerimi institucionalna gledališča redno sodelujejo. "Prekarizacija organizacij, ki izpolnjujejo različna, a bistvena poslanstva, bo povzročila vrzeli v ustroju, z njimi pa krhanje uprizoritvenega ekosistema, ki ga bo gledališki prostor čutil še desetletja," so opozorili.
Obenem so poudarili, da so tudi v institucionalnih gledališčih prejeli odločbe ministrstva o financiranju v letu 2022, ki ne upoštevajo zviševanja cen materiala in energentov. To se jim zdi nerazumljivo ob rekordnem proračunu ministrstva.
Kolegij direktorjev slovenskih gledališč od ministrstva pričakuje sredstva za nadomestilo izpada lastnih prihodkov in podporo raznovrstnosti, ki je temelj kakovosti kulturne produkcije. Hkrati predlagajo nacionalnemu svetu za kulturo, da prednostno obravnava nastalo situacijo.
Zaskrbljenost nad razmerami so izrazili tudi v Mini teatru. "Zaradi zmanjšanja sredstev za neodvisno sceno in zmanjšanja sofinanciranja izjemno prodornih kolegov in zavodov so se namreč mnogi znašli brez sofinanciranja in možnosti nadaljevanja svojega dela," so poudarili.
Zato pozivajo ministrstvo za kulturo, da najde dodatne finančne vire in zagotovi stabilno sofinanciranje za vse na neodvisni sceni. Ob tem izvzetim organizacijam iz razpisnih sredstev, Maski, Nomad Dance Academy Slovenija, Emanatu, Gledališču Glej, Zavodu Delak, Mestu žensk, Gledališču Ane Monro ter drugim umetniškim organizacijam, stojijo ob strani in jih podpirajo. "Brez vseh teh producentov in njihovih projektov ter mladih, še neuveljavljenih umetnikov si ni mogoče predstavljati celostne krajine slovenske sodobne umetnosti," so poudarili.
Direktor in umetniški vodja festivala Seviqc Brežice Klemen Ramovš je že pred nastalimi razmerami pripravil prispevek k razpravi razpisne politike. Ramovš v prvi vrsti pogreša dialog oz. razpravo v smislu soočenja stališč in interesov nosilcev kulturne politike ter nosilcev kulturne produkcije in posledično iskanje optimalne oblike med stališči ministrstva ter ambicijami in zmožnostmi producenta.
Kot je poudaril Ramovš, je nosilcev kulturne produkcije več. Za kulturno politiko so pomembni štirje večji akterji na polju kulture: javni zavodi, samozaposleni, nevladni sektor in ljubiteljska dejavnost. Državna sredstva pridobiva tudi profitni sektor, tisti iz gospodarstva, ki nacionalnemu interesu nudi potrebne storitve, a ta sektor v nasprotju od drugih štirih ni življenjsko odvisen od državnih sredstev.
Ramovš je kritičen do načina delitve sredstev. Po njegovem mnenju imamo v Sloveniji državno in ne javne kulture. Nekoliko manj slabo so finančno podprti le javni zavodi, ki jih je ustanovila država in je sofinanciranje zakonsko opredeljeno, a to niso edini ponudniki kulture, je poudaril. Zato bi bilo po njegovem mnenju treba uvesti kvote za nevladni sektor, s katerimi bi se izognili primernejšemu sofinanciranju le nekaterih segmentov kulture.
Obenem Ramovš predlaga popravek načina pritožbe. Po njegovih besedah bi bilo nujno uvesti, da ima prijavitelj možnost ugovora še pred izdajo odločb. Zdaj je po izdaji odločbe edina možna pot pritožbe tožba na upravno sodišče, kar pa je zelo zamudno, drago in za posameznega prijavitelja močno stresno, je poudaril.
Slovenske umetnike in nevladne organizacije je s pismi podpore, ki so jih poslali na ministrstvo za kulturo, podprlo tudi več umetnikov in nevladnih organizacij iz tujine.