Kako bi ga v današnjem svetu, ko znamo s sabo živeti le še preko newagea in vse bolj nasilnih reklamnih sporočil, svet pa reflektirati le preko tvitov, sploh še lahko razumeli? Še zlasti, če nam govori o zlomu finančnega trga in družbe? Klovna smo izgnali iz maneže, ko smo pozabili, kako se smejati klovnu. Pozabili smo, da je klovn tisti, ki nam pomaga misliti stvari z druge strani, nam pomaga najti nove poti, se razvijati – in ubežati občutku osebne in kolektivne tesnobe in nemoči. Na vse to nas je spomnila predstava Nemoč, ki smo si jo lahko v preteklih treh dneh štirikrat ogledali v okviru tekmovalnega programa in showcasea letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje. Predstava ponuja celostno doživetje: kot bi se tudi gledalci skupaj s klovnom pustili izgnati iz arene aktulnega postvolilnega cirkusa v vzporeden svet brezčasnosti, ki ga ponuja intrigantna in slikovita zapuščena vila na Ruški cesti 6. Kraj, ki kar kliče po tem, da bi bil osvobojen spominov in napolnjen s klovnskim smehom. Nik Šrklec se te naloge loti z vso lahkotnostjo, tako rekoč v enem nonšalantem zamahu. Skozi natančno in premišljeno režijo Primoža Ekarta stanovanje polni z vdihovanjem življenja številnim osebam in se igra z najrazličnejšemi načini igre: od psihološkega realizma osebne izpovedi pa vse do ludistične groteske farsičnosti v klovnskih nastopih, kjer ne manjkajo niti drobne čarovnije, žongliranje in drugi klovnski triki. Ravno skozi slednje Šrklečev Hans napravi abstraktne in suhoparne številke in informacije o globalnih minotavrih našega časa neverjetno žive in razumljive, preskoke med izpovedjo osebne nemoči in kritiko družbene pa povežejo v organsko celoto. Kot bi nenadoma po dolgem času svoj pogled spet zares obrnili k sebi in v družbo in bi jo razumeli – s tem pa spet razumeli tudi klovna in njegov pogled.
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: