Medtem ko pišem ta prispevek, verižno kadim in poslušam glasbo, ki jo iz dna duše sovražim. Pijem amareto, ker je december, in si predstavljam, da pišem kolumno za Lady.

Pekel (po SSKJ v prvem pomenu »kraj, kjer trpijo pogubljeni«) tako ali drugače fascinira praktično vse ustvarjalce; od tistih lično zbranih v maturitetnih katalogih umetnostne zgodovine do snovalcev sodobnega gledališča. In če nam je v vsem tem svojem človeškem ustvarjanju uspelo »posnemati življenje« do te mere, da smo ga velikokrat celo presegli, se pri peklu zdi, da nam vedno znova uide. V umetnosti so ljubezni veliko bolj megalomanske od tistih naših zaljubljenosti, smrti bolj čustvene in dramatične, eksistenca preizprašana veliko bolj artikulirano, predvsem pa bolj na glas. Ko pa spremljamo, kako morje dobesedno gori (Mehiški zaliv, 2021), je na mestu vprašanje, ali ima pekel sploh smisel upodabljati, ko pa ga vendar v njegovi najboljši obliki lahko spremljamo praktično povsod in vedno. Pekel ima umetnika vedno v mat poziciji. Marina Abramović v Balkan baroku (1997) v šestih urah ni mogla umiti toliko kosti, kot so jih izkopali na bivših jugoslovanskih tleh. Romeo Castellucci je v svojem Infernu (2008) nad sebe spustil tri pse in ustvaril le približek tega, kar smo lahko dve leti kasneje brali o aferi bulmastifi. Vrhunci Hieronymusa Boscha obmolknejo, ko na družbenih omrežjih gledamo fotografije iz Gaze. »Nobene žerjavice ni treba: pekel so Drugi,« pravi Sartre in verjetno kar najbolje označi ta kraj, ki si ga ustvarjamo sami in ga ne more prekositi nobena umetnost, niti osmisliti nobena krščanska zgodbica (le kanček tega zavedanja, kako peklensko naporni smo drug drugemu in samim sebi hitro pokaže, da niti ni tako presenetljivo, da spremljamo toliko dokumentarne in avtofikcijske umetnosti).

Zato ni čudno, da se pekel v umetnosti najbolje izriše, ko le-ta spregovori o medsebojnih odnosih. Albeejeva drama Kdo se boji Virginie Woolf? na primer izriše pekel, s katerim se ni pretirano težko poistovetiti, tudi če nimamo namišljenega otroka ter popolnoma uničenih romantičnih in prijateljskih odnosov. Pekel so tudi praktično vsa besedila Dina Pešuta. Tudi v Sartrovih Zaprtih vratih pekel seveda ni v prisili spoznanja svoje krivde, ampak v ujetosti vsakega protagonista s preostalimi tremi. Človek si sam ustvarja svoj pekel in za to, da bi ta pekel kot manifestacija obstajal, ne potrebuje nobene zunajzemeljske entitete, ki bi ga diktirala. Zato tudi vprašanje nebes (po SSKJ v drugem pomenu »velika sreča, ugodje, udobje«) ni pretirano ključno, saj so absolutno abstraktnejši koncept od pekla, ki ga – ponovno – vsak lahko doživlja in spremlja praktično vsak dan ter se zelo hitro lahko prepriča, da po smrti zagotovo ne more priti nekaj, kar je še hujše od tega tukaj in zdaj. A ta naš pekel, v katerega zdaj kot vse sadje mečem tudi vse ljudi, vseeno ima svojo, skorajda dantejevsko hierarhijo, ki sicer ne gleda na naše »grehe«, temveč nas raje sporadično razdeljuje v različne kroge. Konec koncev bi bilo izrazito pointblank primerjati pekel tukaj s peklom na kateri koli od dobrih 30 aktivnih vojnih front. Ne zgolj zato, ker med pisanjem tega »članka« sedim v svoji varni poziciji, s službo, streho nad glavo, hrano, tudi lepimi razvadami (kava, alkohol, cigarete), ampak tudi zato, ker se je v razmisleku o peklenski naravi našega obstoja izredno pomembno zavedati svoje ciljne publike. Tega članka verjetno ne bo bral imigrant, ki ga slovenski policist agresivno vrže iz vlaka na Dobovi, verjetno tega članka tudi ne bo brala politična smetana, zato ni potrebe po umetno ustvarjeni sentimentalnosti in moraliziranju o tem, kako bi bilo treba prekiniti metanje nedolžnih ljudi v najgloblje kroge pekla. Ta članek – če! – bodo brali ljudje v mojem mehurčku, v mojem krogu pekla. Takisto velja za uprizoritev, ki jo spremlja ta tiskovina. Torej za ta peklenski krog, ki mu je namenjeno tudi Sartrovo dramsko besedilo.

Ponovno: »Nobene žerjavice ni treba: pekel so Drugi.«

In ta krog pekla je še posebej zanimiv, saj se v svoji največji intenzivnosti pokaže prav v naših medsebojnih odnosih. Predvsem pa je ta, za katerega bi si lahko sposodili kar šolski izraz in ga označili kot »obvezne izbirne vsebine«. Pekel vsakodnevnega življenja, h kateremu pa se vedno znova z veseljem vračamo, in to vračanje tudi še bolj veselo utemeljujemo s puhlicami, usmerjenimi k tistim večjim peklom. Veliko lažje je biti intelektualec in razglabljati o tem, kako končati vojno, kot pa razčleniti, kako ne več biti praktično sranje od človeka v svojem vsakdanjem življenju. Ta pobeg je logičen, saj za vse tiste večje pekle res snujemo utopično prepričanje, da obstaja upanje o prekinitvi, o nekem čudežnem preobratu, ki vse fronte spremeni v muzeje, in je to to. Medsebojnim odnosom pa se nikoli ne bomo mogli izogniti, pa naj jim še tako intenzivno poskušamo pobegniti (očitno ostanejo še po smrti). Tukaj so in predstavljajo prav poseben krog pekla, na katerega smo obsojeni predvsem tisti, ki imamo čas o njih razmišljati. In priznati si je treba: ko si enkrat dovolj privilegiran, da lahko razmišljaš o odnosih (za kar zadostuje minimalna finančna in socialna varnost), vstopiš v pekel, ki te kakor perpetuum mobile zaobjame in pojebe v vse dele telesa. Hkrati pa to res ni najhujši krog pekla, tako da je o tem jamrati nespodobno – še eno darilo tega kroga.

A ta krog – ki je tako brezupen in bržkone beden, da obstaja celo teorija, da smo vsi umrli leta 2012 in smo zdaj v religijski definiciji pekla (google it, it’s fun) – si vseeno zasluži svojo pozornost, saj definira vse, kar počnemo, predvsem pa definira naše reakcije na dogodke okoli nas. Na ljudi okoli nas. In te reakcije so tako patetično apatične, da jih umetnosti uspe prekositi. To je tisti krog pekla, v katerem ima umetnost pekel v mat poziciji (ponovno, Dino Pešut) in v katerem lahko potem pišemo promocijska besedila o izraziti aktualnosti avtorjevega opusa in njegovem čutu za diagnozo družbenega stanja. To je krog pekla, v katerem z umetnostjo obravnavamo probleme vseh in vsakogar, istočasno pa te probleme dodatno potenciramo in skrbimo, da v družbi ostanejo, po sreči vsak dan v bolj napihnjeni formi. V tem krogu pekla radi spregovorimo o težavah drugih (sami seveda teh težav nimamo) in se s tem rešimo lastne odgovornosti za taiste probleme. Tukaj se vsi tako zelo bojimo lastne inercije (po SSKJ v drugem pomenu »lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti«), da se spremenimo v papeže, bolj papeške od papeža samega (kar, iskreno, ni težko), in ko to ni dovolj, dodamo kakšnega Hegla ali Kierkegaarda in je problem rešen. V svojem peklu smo si pekel sami in to nas prav nič ne moti.

Če pa bi v tem mehurčku, v katerem smo in v katerem bo morda kdo bral ta prispevek, recimo poskušali diagnosticirati tiste trenutke, ki nas spomnijo na to, da smo resnično v peklu, bi to verjetno bili trenutki igralcev, ki na okroglih mizah poudarjajo pomembnost kritike in diskurza, nato pa pijani sredi lokala pljunejo kritiku na plašč. Bili bi ljudje, ki jim v življenju nihče ni rekel, da se o čem fundamentalno motijo in iščejo svojo »moškost« s poniževanjem drugih. Bili bi ljudje, ki spolnim predatorjem ponudijo drugo priložnost, ker si vsak zasluži drugo priložnost, čeprav plagiator si je pa pač ne. Bili bi ljudje, ki svoj intelekt utemeljujejo izključno na tem, da morajo mladi še kaj doživeti in prebrati. Bili bi sodelavci, ki te pijani čakajo pred stanovanjem. In se derejo. Ker nimajo dovolj besednega zaklada za pogovor. Bili bi tipi, ki se zdirajo nate na ulici, ker pač obstajaš. Bili bi natakarji, ki niso pomili kavomata. Bili bi pevci, ki na Kongresnem trgu pojejo anti-vax komade. Bili bi praktično vsi ljudje, ki postanejo duhci. Bili bi ljudje, ki žalujejo za uničenimi karierami posiljevalcev in sprašujejo žrtve, ali jih zdaj sploh lahko objamejo. Bili bi ljudje, ki o tem nato napišejo kolumno. Bili bi ljudje, ki opravičijo svoje sranje z retrogradnim gibanjem planetov. Bili bi ljudje, ki ne razumejo, da je reakcija na dogodek ključnega pomena. Bili bi ljudje, ki ne razumejo, da zato nimajo zaupanja. Bili bi marsikdo, a ti me danes posebej jezijo. Jutri bo spisek dopolnjen, žalibog, ne izrazito drugačen.

Res nam ni treba umreti za izkušnjo pekla.
Pekel bodo komentarji na ta zapis.
Pekel so Drugi.

Povezava: PDF gledališkega lista