Mitska zgodba o Medeji, ki se nezvestemu možu ma­ščuje z najbolj nedoumljivim med zločini, dobi pri Seneki dimenzije, ki daleč presegajo intimna, družinska razmerja. Uboj lastnih otrok je tragični vrhunec nesrečne zgodbe, a Medejina dejanja so del muhaste usode, vpeta so v vzročno-­posledi­čno mrežo nezaslišanih zločinov in postopkov v okrutnem in brezobzirnem boju za preživetje, za položaj, za oblast. Hkrati je to zgodba ženske, ki se mora spopasti ne le s svojimi čustvi in svojimi tožniki, ampak tudi s svojim mitom.

V tem divjem in vseprežemajočem boju ljubezen nima odrešilne moči, lahko samo še stopnjuje bolečino. V skoraj dveh tisočletjih od nastanka tragedije se je marsikaj spremenilo, a vendar je vse ostalo enako. Na eni strani strasti ljubezni in sovraštva, na drugi sla po politični in družbeni moči. Na eni strani žensko in zasebno, na drugi moško in javno.

Medeja je peta uprizoritev v sezoni 2013/14 na velikem odru SNG Drama Ljubljana. Na novinarski konferenci pred sobotno premiero je ravnatelj Drame Igor Samobor uvodoma poudaril, da gre ob tej priložnosti še za posebej svečan dogodek, za Senekovo Medejo – nasploh redko uprizarjano igro, ki prvič stopa pred slovensko gledališko občinstvo in je bila nedavno tudi prvič prevedena v slovenščino. Izpostavil je tudi metaforično podobnost časa pred 2000 leti, v katerem je Medeja nastala, in časa, v katerem živimo danes: »Medeja – pregnana, ponižana, oropana, prevarana, brezpravna, brez vsega, izbrisana – ne more ničesar več izgubiti, ker je že vse izgubila. Če izpustimo Medejo in pretvorimo pridevnike v množino, dobimo: preganjani, ponižani, oropani, prevarani, brezpravni, brez vsega, izbrisani, ničesar ne morejo izgubiti, ker so že vse izgubili.«

Senekove tragedije so edine ohranjene rimske tragedije. Njegovo Medejo, zadnjo ohranjeno antično dramatizacijo mita, je v slovenščino prva prevedla Jera Ivanc, tudi dramaturginja uprizoritve. »Ko beremo Senekovo Medejo, se ne moremo se izogniti metaliterarnemu branju – zdi se, kot da je Medeja brala vse svoje prejšnje drame. Prav zaradi tega mislim, da je zelo odprta za različne interpretacije, poleg tega pa je sodobna v tem občutenju sveta,« je povedala Ivanc. Senekove drame so v romantiki veljale za bralne drame, ki jih avtor ni pisal z namenom uprizoritve. »Medeja je njegov odgovor na vsebinsko izpraznjene gledališke spektakle, ki so se v začetku 1. stoletja bohotili v Rimu. Gre za umik spektakla besedi in vsebini.«

Za prvo slovensko uprizoritev Senekove Medeje režiserka in scenografinja Meta Hočevar pravi, da je za današnji čas najbrž malo neobičajna, saj se ne zateka v spektakelskost, ampak temelji na vsebini, na besedi, na notranjem doživljanju, in ne na pozunanjenem estetskem užitku. »Maksimalnost« se skriva v njenem notranjem izrazu. Zunanjo podobo, scenografijo, pa bi lahko opisali kot minimalistično, »ampak ne v smislu stila, temveč kot minimalistično čiščenje skozi vaje in dolg študij, do te mere, da se stvari očistijo do svojega bistva, tudi bistva gledališča: do besed in čustev. Čustva danes so ostala enaka kot v antiki, globoka in strastna, le tehnologija njihovega izraza se spreminja. Ali kot pravi Seneka: ,Če sovraštvu iščeš mero, zgleduj se po ljubezni.‘ Naša uprizoritev gradi na enakovrednem dialogu med besedilom in glasbo, z izrazito avtorskim pristopom in mišljenjem. To je eden izmed izjemno pomembnih temeljev te predstave. Prav tako pa tudi odločitev, da jo postavimo kot ,primer Medeja‘, kjer je publika porota.« Hočevar je lepoto Senekove Medeje, njeno zanimivost in bistveno večjo odprtost za uprizarjanje (v primerjavi z bolj poznano Evripidovo Medejo) dodatno začutila prek izjemnega, zelo govorljivega in v svoji sodobni svežini razumljivega prevoda Jere Ivanc. Dodatno prednost in zavezništvo pri postavljanju tega pomembnega in redko uprizarjanega dela pa je našla v močni ekipi ustvarjalcev. 

Prvakinja ansambla SNG Drama Ljubljana Nataša Barbara Gračner je Medejo skozi študijski proces doživljala kot vlogo, ki je že vnaprej obsojena. »Vsak gledalec se bo, poznavajoč ozadje te mitične zgodbe, odpravil na predstavo z neko obliko vnaprejšnje obsodbe Medeje. Vendar mi s to uprizoritvijo ne ponujamo odgovora, temveč prepuščamo gledalcu, da lahko svojo začetno sodbo spremeni. Ranjena ženska je vedno nevarna. Če je pa še pogumna in kot mož odločna, bistra in emotivna, potem pa so posledice lahko grozljive. Poleg tega je pol boginja, pol človek, kar pomeni, da lahko ustavi sonce, hrani ogenj z vodo ali temnemu gaju odvzame senco, ne more pa ubežati navalu človeške strasti, ki jo grabi in peha v vedno globjo temo. Zato ni čudno, da je tako zanjo, kot za tiste, ki jih ljubi, edina odrešitev pravzaprav smrt. Jerin prevod Senekove Medeje je za igralca čisti balzam in postavitev Mete Hočevar, ki je za današnji čas brezkompromisna in pogumna, saj v ospredje polaga le besedo in igralčevo interpretacijo, se mi zdi izjemna. Seveda pa je za igralca zelo zahtevna. Mislim, da bo gledalca pripravila do tega, da se bo ustavil ... in zaslišal.«

Ob Nataši Barbari Gračner igrajo v uprizoritvi še naslednji člani ansambla SNG Drama Ljubljana: Maja Sever v vlogi Dojilje, Ivo Ban kot Kreont, Matjaž Tribušon kot Jazon in Zvone Hribar kot Sel. Igralka Maja Sever je študij Medeje opisala z naslednjimi besedami: »Neizmerno veliko smo se ukvarjali z besedo, kako se sliši, kaj pomeni v najglobljem smislu.«

Glasbo za uprizoritev je zložil skladatelj Drago Ivanuša. Svoj skladateljski izziv pri Medeji je opisal kot »ukvarjanje z besedo v glasbi – kombinacijo glasbe in besede, literature, ki je daleč od iskanja zgolj še ene možnosti, kako ustvariti predstavo z živo glasbo, ampak je kontrastni element, antipod igralskim stvaritvam v uprizoritvi«.

Za kostumsko podobo uprizoritve je poskrbela kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov. Oblikovalec videa je bil Nejc Saje, oblikovalec luči pa Jaka Varmuž. Članici ekipe sta bili še asistentka režije Eva Kokalj in študijsko asistentka scenografije Mateja Fajt.

Glasbo v uprizoritvi izvajata Drago Ivanuša (midiharmonika, glas, tibetanska skledica, didžeridu, računalnik) in Enos Kugler (bobni, udu, ksilofon, računalnik). Otroški glasovi v prvem zboru: Mladinski pevski zbor Osnovne šole Janka Modra, Dol pri Ljubljani, zborovodkinja Bojana Gajšek. Pesem v zadnjem zboru poje Otroški pevski zbor RTV Slovenija, zborovodkinja Anka Jazbec. Zvočno gradivo posneto v studiih Silos in studiu 26 Radia Slovenija.

Na kratko o Seneki

Rimski filozof in pisatelj Lucij Anej Seneka danes ni toliko znan kot traged, temveč bolj kot učitelj in svetovalec razvpitega cesarja Nerona. V svojem času je imel velik vpliv predvsem kot mislec, ki se je ukvarjal z etiko in aktualnimi družbenimi in moralnimi problemi. Učil je, da je edino dobro krepost, da mora človek živeti v skladu z naravo in se otresti vsega, kar je minljivo in nebistveno. Kot umetnik je veljal predvsem za mojstra stila, vendar njegovih tragedij v času njegovega življenja menda niso uprizarjali. Njegovo umetniško izročilo je zares oživelo šele proti koncu srednjega veka, v času obnovljenega zanimanja za antiko. Na pozni srednji vek je vplival kot filozof moralist, s svojimi krvavimi in okrutnimi tragedijami, s patosom in bogato retoriko pa je odločilno sooblikoval dramatiko renesanse in klasicizma. Tragedija maščevanja, s katero začne svojo kariero Shakespeare, njegovi jakobinski kolegi pa jo kanonizirajo, izhaja prav iz navdušenega in inspirativnega renesančnega branja Seneke.

Dodatne zanimive informacije o življenju in delu rimskega filozofa in pisatelja so na voljo v gledališkem listu uprizoritve, v članku Jere Ivanc Senekovi življenje in delo.