Meta Hočevar se je rodila leta 1942 v Ljubljani. Leta 1965 je končala študij arhitekture na tedanji Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG). Kot scenografka je v gledališču začela delati v začetku 70. let minulega stoletja.
S svojimi "prostori igre", ki jih ni mogoče zaobjeti s standardnim poimenovanjem scenografija, je - kot je zapisal gledališki teoretik Lado Kralj - "uvedla močan in očiten prelom s tradicijo. Scena ni več zgolj vizualna ilustracija teksta, scena se ne podreja več načelu, naj 'ne moti', temveč, prav nasprotno, opozarja, da sodeluje pri proizvajanju predstave".
Pot celostnega razumevanja gledališkega je Meta Hočevar nadgradila z oblikovanjem kostumografije ter kot režiserka v več uprizoritvah v Sloveniji in tujini. V Sloveniji je veliko sodelovala z ljubljansko Dramo, v kateri je nazadnje leta 2014 režirala in zasnovala scenografijo za Senekovo Medejo. V tujini je sodelovala z gledališči v Gradcu, Kölnu, Dunaju in Moskvi. Predstavila se je na več festivalih, med drugim na Dunajskih slavnostnih tednih in Mittelfestu v Čedadu. Skupno se od leta 1983 podpisuje pod režijo 26 predstav.
Meta Hočevar je na gledališko predstavo vselej gledala kot na celostno umetnino: "Doštudirala sem arhitekturo in delala predvsem kot arhitektka. To pomeni, da določen projekt v celoti obvladaš. Na enak način sem se lotila scenografije. Mislim, da scenografija celo je neke vrste arhitektura, saj ustvarjaš prostor, v katerem se bo nekaj dogajalo. Od tega, da narediš prostor, pa ni daleč do režije, saj je z oblikovanjem prostora sugeriraš, kako se je treba v njem obnašati."
Nerada izpostavi, v kateri vlogi v gledališču se je najbolje znašla. Pove, da je preprosto "gledališki človek": "Zdi se mi zelo važno, da ne ostaneš kot človek samo pri enemu poklicu, da si denimo zgolj scenograf. Biti moraš odprt, si upati in preizkušati. Prednost teatra pred arhitekturo je ta, da lahko stvari preizkusiš. Oder je laboratorij. Sceno lahko nenazadnje zrušiš, hiša pa še kar stoji, ne glede na vse."
Ko se v Sloveniji govori o novi gledališki predstavi, sta v ospredju vselej režiser in avtor besedila, morda kateri bolj znan igralec, manj pozornosti pa je namenjene scenografu, kostumografu in drugim. Meta Hočevar poudari, da so scena in kostumi izjemnega pomena: "Če prostor ni dober, je predstava zanič. To se vselej izkaže."
Pritrdi, da je pri nas trenutno izrazito uveljavljena predstava o "režiserskem teatru". S tem se ne strinja: "Režiser mora v resnici peljati stvari, predvsem pa mora pametno sodelovati s sodelavci, ki jih izbere. Sama sem na predavanjih na akademiji vselej govorila o uprizoritvenem konceptu, ne pa o režijskem. Zelo važno je, da je pri predstavi vse usklajeno."
Na Akademiji za radio, film in gledališče (AGRFT) v Ljubljani je Meta Hočevar predavala scenografijo, bila pa je tudi dekanja. Na akademijo ima lepe spomine: "Še sedaj se družim z nekaterimi študenti. Imeti stik z mladimi je izvrstno, saj od njih slišiš nova mnenja. Seveda jih moraš jemati kot resne, pristne osebnosti, ki imajo veliko energije in jih marsikaj zanima. Super se mi je bilo spraviti v dober dialog s študenti."
Dodala je, da se je študij scenografije z bolonjskim sistemom začel spreminjati: "Preden se lotiš scenografije, moraš imeti predznanje iz likovnega sveta, po drugi strani pa moraš znati brati dramske tekste. Tudi to je pomembno. Z odprtjem druge stopnje se te stvari spreminjajo in mislim, da se bo vse skupaj razvilo."
Za svoje delo je med drugimi leta 1978 prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 1998 pa še Prešernovo nagrado za gledališki opus. Med letoma 1975 in 2000 je prejela devet Borštnikovih nagrad, med letoma 1979 in 1989 pa pet Sterijevih nagrad. Dolgi vrsti nagrad in priznanj je nazadnje lani pridala priznanje za življenjsko delo Društva oblikovalcev Slovenije.
Vzporedno z delom v gledališču in na ljubljanski AGRFT se je Meta Hočevar po diplomi na ljubljanski FAGG ter specializaciji na Nizozemskem in v Veliki Britaniji posvečala tudi področju arhitekture. Za svoje projekte je v Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji in Avstriji prejela odkupe in nagrade.
Svoja razmišljanja o "dramaturgiji prostora" v gledališču je objavljala v slovenskih in tujih strokovnih revijah, leta 1998 pa jih je strnila v knjigi Prostori igre.