SNG Drama Ljubljana, 1. 3. 2014

Senekova Medeja je vsa ena taka pesem, en pretresljivo lep krik bolečine

SNG Drama Ljubljana, Seneka MEDEJA, režija Meta Hočevar, premiera 1. marec 2014.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Odlomki iz gledališkega lista uprizoritve

Medeja je ena najbolj razvpitih žensk iz grške mitologije in njen mit eden najbolj obdelanih, a še zdaleč ni bila edina, ki je obrnila umor otrok proti svojemu možu. Še več – za premišljeno morilko jo je naredil šele Evripid. […] Anekdota pravi, da so ga podkupili prebivalci Korinta v želji, da bi jih opral krivde za umor, in odtlej je bila prav njena korintska epizoda, naklepni umor otrok, v antiki priljubljen motiv pesnikov. Vemo za najmanj ducat žanrsko različnih del, od epske pesnitve do upesnjenih pisem, izmed dramskih obdelav pa sta se nam ohranili le dve: ena grška iz petega stoletja pr. Kr. in ena latinska iz prvega stoletja po Kr., prva Evripidova in druga Senekova. Odkar sem se prvič srečala s Senekovo Medejo, jo začela prevajati in spremljati strokovno literaturo o Senekovem tragiškem pesništvu, je minilo že skoraj petnajst let […] Takrat ni bilo v slovenščini o Senekovih tragedijah razen kakšne žaljive Sovrétove opazke napisane niti besede, s področja antične dramatike in gledališča smo poslušali le predavanja iz grške tragedije in latinske komedije, od tuje literature pa sem na anglistiki našla le dva Eliotova eseja s konca dvajsetih let dvajsetega stoletja. V moji zavesti so bile Senekove tragedije neuprizorljive in nikoli uprizorjene bralne drame. V stik s sodobnimi raziskavami Senekovega tragiškega pesništva sem prihajala edino ob rednih obiskih knjižnice na Oddelku za antične študije na dunajski univerzi in pretreslo me je, ko sem ugotovila, da pri Senekovih tragedijah recikliramo sodbe, ki so nastale v osemnajstem in devetnajstem stoletju. […] Tehtnih primerjav z Evripidovo Medejo tako rekoč ni bilo, saj je bila večina Senekovih apologetov prepričana, da bi bilo nadvse krivično primerjati grško Medejo z latinsko, češ da bi slednja vedno »potegnila ta kratko«. Kako daleč od resnice! Po dveh koncertnih uprizoritvah s profesionalnimi igralci in predvsem ob študiju za uprizoritev na velikem odru ljubljanske Drame mi je jasno, da taka trditev nima nikakršne osnove. Uprizoritev je najboljši zagovornik vsake drame, in ko gledam Natašo Barbaro, kako sedi sredi odra na stolu in zna samo z glasom in obrazom izgovarjati vso bolečino tega sveta, se mi prav metateatrsko zazdi, da na zagovoru ni le tragična junakinja Medeja, ampak tudi po njej naslovljena tragedija in z njo vred vse Senekove tragedije. […] Senekova Medeja je vsa ena taka pesem, en pretresljivo lep krik bolečine.
(Odlomek iz članka Jere Ivanc Medeja – bom postala)

»V Senekovih igrah je vsa drama v besedi, za besedo ni nobene resničnosti več,« je zapisal T. S. Eliot v znanem eseju The character, virtues and vices of Seneca’s tragedies. Pregnantna formulacija, ki tako rekoč z eno samo potezo izriše srčiko Senekove poetike, se zdi enostavna, jasna in natančna. »Beseda« v njej pomeni avtorjevo besedilo, »resničnost« pa uprizoritev. »Besedna gostota«, domnevna samozadostnost besedila, je eden glavnih razlogov, zaradi katerih številni literarni zgodovinarji in kritiki vse od začetka 19. stoletja do danes sodijo, da Senekove drame niso bile namenjene za gledališko uprizoritev, temveč za recitacijo. […] Toda takšna interpretacija teče skorajda pregladko, da bi bila zadovoljiva: zakaj pa je potemtakem Seneka svojim tekstom sploh dal dramsko obliko? Kako naj jih potemtakem sploh »razumemo« in sprejemamo? Kakšnemu žanru pripadajo ali, morda bolje, kakšen žanr vzpostavljajo? Vprašanja, ki porajajo druga vprašanja: Kako naj Senekove tragedije vrednotimo? Naj se kljub vsem pomislekom vendarle uprizarjajo? In če je odgovor pritrdilen, kako? Navidez jasno spoznanje o besedni naravi Senekove dramatike se razblini, ostane pa dolga veriga vprašanj, ki nikakor niso zgolj zadeva literarne zgodovine in gledališke teorije, ne zaprašeni predmet razprav od sveta pozabljenih ontologov umetnosti, temveč imajo tudi docela praktične razsežnosti; nanje slejkoprej zadenemo, tu ali tam. Nadvse različna vprašanja, ki zahtevajo nadvse različne odgovore.
(Odlomek iz članka Braneta Senegačnika Besede so podobe, podobe so uganka)

Da je izbral Seneka za temo ene od svojih tragedij Medejino zgodbo, ni presenetljivo, saj je bila ta snov med tragiki zelo priljubljena. Najznameniteje jo je seveda dramatiziral najmlajši od treh velikih atenskih tragiških pesnikov Evripid (ok. 485–406 pr. Kr.) v svoji Medeji, a drame z enakim naslovom so zlagali tudi rimski pisci pred Seneko: eden največjih in najbolj vsestranskih zgodnjih rimskih pesnikov Kvint Enij (239–169 pr. Kr.), zadnji veliki rimski tragiški pesnik Lucij Akcij (170–ok. 86 pr. Kr.) ter elegik in epik Publij Ovidij Nazon (43 pr. Kr.–ok. 17 po Kr.).
(Uvod v članek Nade Grošelj Seneka in Ovidijeve tri Medeje)

Vprašanja, ki jih sproža uprizarjanje Senekove Medeje v današnjem času, so naslednja in tvorijo pravi niz: V čem je bistvena razlika med Medejami v različnih zgodovinskih inkarnacijah od antične Grčije, Rima, klasicizma, renesanse, romantike, modernizma do danes? Če je ta razlika kulturnozgodovinska – če Evripidova Medeja deluje v kontekstu pomembne ustanove atenske demokracije in Senekova odseva stoiške doktrine Rima in cesarstva, Corneilleva pa grožnjo neodvisnega, krvoločnega plemstva avtoriteti države v Franciji 17. stol. –, kakšna je potem današnja Medeja?
(Uvod v članek Tomaža Toporišiča Medejina pusta dežela)

Ogrožanje otrokove dobrobiti in na skrajni stopnji uničenje njegovega življenja je dejanje, ki je v vseh sodobnih družbah jasno sankcionirano. Vendar pa celo uboj ali umor otroka ni bil vedno in povsod moralno niti pravno nedopustno dejanje. Da pojmovanje vrednosti otrokovega preživetja ni bilo vedno nekaj absolutnega in samoumevnega v še ne tako daljni preteklosti v našem sociokulturnem okolju, nas prepriča že knjiga Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja. Zgodovina človeštva in antropologija pa sežeta še bolj nazaj in še dlje.
(Uvod v članek Martine Tomori Medejin sindrom)

 

Iz gledališkega lista uprizoritve

Seneka, SNG Drama Ljubljana

Povezani dogodki

SNG Drama Ljubljana, 15. 11. 2010
Evripid: Heraklova blaznost
j matk

DA JE GĐA SCENOOGRAF META HOCEVAR I REDATELJ JE zanimljivo,,,

12. 4. 2014