ZDUS, 28. 3. 2011

Priznanja združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) za leto 2010

Komisija v sestavi: režiser Niko Goršič (predsednik), dramska igralka Maja Boh in dramaturginja mag. Ana Kržišnik (članici) - je soglasno sprejela naslednje odločitve o nagrajencih Združenja dramskih umetnikov Slovenije:

Marinka Štern / foto Žiga Koritnik

I.
ODLIČJE MARIJE VERE
– priznanje ZDUS za življenjsko delo prejme dramska igralka Marinka Štern, članica Slovenskega mladinskega gledališča

Marinka Štern je vrhunska igralka izjemnega spektra, ki že od sedemdesetih let ustvarja v Slovenskem mladinskem gledališču. Sodelovala je pri vrsti konstitutivnih in legendarnih predstav, ki so vzpostavile ime in sloves Slovenskega mladinskega gledališča kot mednarodno priznanega ustvarjalnega laboratorija. V več kot tridesetih letih delovanja je seveda odigrala številne in raznovrstne vloge, ki jih vseh nikakor ni možno navesti na tem mestu. Da bi pričarali podobo njene bogate ustvarjalne poti in širino njenega igralskega zamaha, bo dovolj, da se ozremo zgolj po nekaterih vlogah novejšega datuma.

Začnimo torej z Angelom obupa v Müller Milerjevi Nalogi, kjer je z dih jemajočo prezenco, prefinjeno eleganco, izjemnim obvladovanjem glasu in govora ter minimalističnim, a učinkovitim gibom ustvarila pravi gledališki biser.

Z vsem žarom in močjo zrele gledališke igralke pa je zablestela v vlogi Irine Nikolajevne Arkadine v Utvi Antona Pavloviča Čehova, ko je gmoto čustev z osupljivo natančnostjo sestavila v kompleksen in koherenten mozaik, ki je gledalca posrkal vase.

V Suprematu (režija Dragan Živadinov) se je njena tiha navzočnost v sklepni fazi predstave razprla v utelešenje igralske umetnosti, igre kot “nikogaršnje lastnine” in “avtonomne cone”.

V avtorskem projektu Tomija Janežiča Nič igranja, prosim! je Marinka Štern režiserjeve posebne zahteve izpolnila do potankosti in tako je njen pristen in polnokrven lik sproščeno zaživel na visoki energetski ravni.

Kot Mati/Kraljica je zablestela v Gombrowiczevi Poroki, v kateri je osupljala njena nenadkriljiva preobrazbena sposobnost, ko se je iz groteskne skrivljene starke prelevila v prefinjeno elegantno dvorno damo in se je njena materinska neizpolnjenost zarezala v gledalca z vso ostrino.

Nadalje so si sledile vloge v predstavah Kaspar, Fragile, Eni in drugi. V slednji se je Marinka Štern preizkusila v magistralni vlogi, kakršno lahko odigra samo magistralna igralka - sunkovita in mila, krčevita in topla, histerična in frfotava, materinska in posesivna, zajedljiva in ljubezniva, polna samopomilovanja in navdušena nad obeti prihodnosti, komična in tragična: njena Insa je sama v sebi “ena in druga”. Predvsem pa je naša nagrajenka s sodelovanjem pri tem projektu ponovno dokazala, da je strastno predana umetnosti, da je ni strah novega, sprehoda po robu, ali koraka v neznano.

V zadnjem obdobju, na vrhuncu svojih moči, je igralka ustvarila še celo vrsto raznolikih in markantnih kreacij. Nastopila je še v predstavah Pekarna Mišmaš, Kitov trebuh, Mlado meso, Malfi, Noč ali Klic v sili, Zločin in kazen, Nižina neba.

Za Marinko Štern je značilno, da na odru izžareva močno energijo, njena prezenca je nezgrešljiva, njeni gibi, mimika, govor disciplinirani, prefinjeni in na vsakem koraku izpričujejo popolno obvladovanje igralskega instrumentarija, oplemeniteno z življenjskimi izkušnjami in neusahljivo ustvarjalno domišljijo.

II.
Priznanje ZDUS za igralske dosežke v letu 2010 prejme dramska igralka Maja Blagovič za vlogo Agate Matučeve v predstavi Oblomov v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta.


Maja Blagovič / foto Agnese Divo

Maja Blagovič, prvakinja Slovenskega stalnega gledališča, ki že leta vztrajno  preseneča z razkošjem igralskega talenta, nam je tudi tokrat s sodobnim analitičnim igralskim pristopom - v vlogi vitalne kmečke ženske Agate Matučeve - odkrila izvirno in duhovito dramaturško paralelo plemiški oblomovščini.

Agata Matučeva v Oblomovu je preprosta kmečka ženska, ki s svojo neposrednostjo in delavnostjo očara Oblomova. Maja Blagovič ta lik spleta z velikim posluhom za občutja in stanja preprostega, skromnega človeka, ki kljub pomanjkanju in vsakovrstnim težavam ohranja zdrav in vitalen odnos do sočloveka in do vsega pojavnega sveta. Njen lik Agate deluje kot davni spomin na nekaj, kar smo nekoč že imeli – bili pa, nekje “po poti” izgubili. Maja ga plete z vso svojevrstno igralsko inteligenco in s pretanjenim občutkom za detajl, pravo mero in predvsem za nepotvorjenost. Ustvarila je živ, resničen lik, ki s svojo pojavnostjo in drugačnostjo pomeni antipod siceršnjemu oblomovskemu vzdušju predstave in kot tak prinaša drugačno dinamiko ter na ta način bogati dramaturgijo celotne uprizoritve. S svojo kreacijo Maja Blagovič gledalca nezadržno potegne v svojo igro in še preden se ta dodobra zave, ji že prikima in se sproščeno smeji ob vseh njenih neposrednih odgovorih, hkrati pa z zanimanjem in simpatijo sledi njeni igralski energiji.

III.
Priznanje ZDUS za igralske dosežke v letu 2010 prejme dramski igralec Kristijan Guček za vlogi Interpreta in Izidorja v uprizoritvi Pogovori, samogovori v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.


Pogovori, samogovori / foto Atelje Pavšič Zavadlav

Uprizoritev odrske priredbe Kosmačevih besedil je “kvartet igralskih protagonistov”, kot je zapisal Slavko Pezdir, postavila “pred zahtevno nalogo mestoma zgolj oratorskega posredovanja izbranih Kosmačevih lirskih, meditativnih in pripovednih besedil ter mestoma polnokrvnega odrskega oživljanja izbranih literarnih oseb” Srečko Fišer je namreč Pogovore, samogovore oblikoval kot dvoje ločenih, a med seboj povezanih iger, v katerih vsak igralec igra dve vlogi, se pravi Kosmača samega in njegovega junaka. Tako so igralci morali prehajati iz ene vloge v drugo. Tudi mladi Kristijan Guček se je moral podrediti tej zahtevi in tako je vešče izdelal dve izjemno različni vlogi znotraj ene uprizoritve. V prvem delu Guček odigra vlogo Interpreta, fiktivni glas znotraj glave avtorja besedila, ki je sicer lirski, meditativen in zamaknjen, vendar kljub temu ves čas odrsko polnokrven in verističen. Z vso suverenostjo mladega igralca se je soočil s tremi starejšimi kolegi in gledalce kljub metaforičnosti besedila ves čas držal v napetosti. V drugem delu se je Guček prelevil v vaškega posebneža z izdelano motoriko in govorom, poleg tega pa je gledalce ves čas presenečal z duhovitostjo in igralsko iznajdljivostjo. Gučku je uspelo znotraj ene predstave razpreti široko igralsko interpretacijo od prepričljive prizemljitve poezije do premišljeno selekcioniranih sredstev veristične upodobitve. Na eni strani velik igralski zamah in na drugi smisel za detajl, odlikujeta Gučkovo igro in ga uvrščata med nesporne igralske virtuoze slovenskega gledališča.

IV.
Priznanje VELIKI BRŠLJANOV VENEC prejme Alja Predan za življenjsko delo na področju teoretične in praktične dramaturgije, za prevajalsko in uredniško delo ter za uspešno delo pri Festivalu Borštnikovo srečanje.


Alja Predan / foto Damjan Švarc

Alja Predan več kot trideset let z veliko intelektualno širino in svetovljanskim zanosom, hkrati pa srčno predano in odgovorno deluje v slovenskem gledališkem prostoru kot dramaturginja, prevajalka, urednica, teatrologinja in umetniška direktorica.

Bila je umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici, kustosinja v Mestni galeriji v Ljubljani ter štirinajst let dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega in urednica Knjižnice MGL. Tri sezone je vodila gledališko-plesni program Cankarjevega doma v Ljubljani. Od leta 2009 naprej je umetniška direktorica festivala Borštnikovo srečanje, ki mu je v kratkem času dala svežino in oplemenitila njegov program in vizijo.

Svojo prvo dramaturgijo je podpisala v sezoni 1979/80 v Mestnem gledališču ljubljanskem (Jean Paul Sartre: Zaprta vrata) in odtlej so ji bila vrata slovenskih gledališč odprta, saj je kot dramaturginja sodelovala pri več kot štiridesetih uprizoritvah v večini slovenskih gledališč. Vabili so jo tudi v tujino - tako je kot dramaturginja delala tudi v Italiji in Veliki Britaniji. Neizbrisen pečat je prav gotovo pustila kot dolgoletna urednica Knjižnice MGL, kjer je izdala trideset temeljnih del s področja teorije in zgodovine drame ter gledališča. Tudi njeno prevajalsko delo je obsežno. Prevedla je okrog petdeset dram, večinoma iz sodobne britanske in ameriške literature ter nekaj teoretičnih del. Prevaja pa tudi iz poljščine, hrvaščine in srbščine...

Že več kot petindvajset let objavlja članke o gledališču in dramatiki: od leta 1984 neprekinjeno sodeluje z ugledno avstrijsko-nemško edicijo Gregor/Dietrich Der Schauspielführer kot avtorica prispevkov o aktualni slovenski dramatiki.

Za svoje delo je bila nagrajena leta 1994, ko je prejela 3. nagrado na 17. trienalu gledaliških knjig in publikacij na Sterijinem pozorju v Novem Sadu za uredništvo gledaliških listov MGL, leta 2005  Grün-Filipičevo priznanje za dramaturgijo na tednu slovenske drame v Kranju, lani pa je prejela priznanje Sveta SNG Maribor za izreden prispevek k ureditvi statusa festivala Borštnikovo srečanje.

Poleg naštetega pa Alja Predan neumorno dalje širi obzorja slovenskega gledališča.

V.
Priznanje BRŠLJANOV VENEC 2010 prejme Alen Jelen za gledališko in radijske režije v letu 2010.


Alen Jelen / foto Peter Koštrun

Režiser in dramaturg Alen Jelen prejme bršljanov venec Združenja dramskih umetnikov Slovenije za gledališko režijo uprizoritve Družba na poti v izvedbi ŠKUC gledališča in Mestnega gledališča ljubljanskega, za uspešno desetletno umetniško vodenje ŠKUC gledališča in za radijske režije v letu 2010.

Alen Jelen, režiser in dramaturg že deseto leto umetniško oblikuje in vodi profesionalno in neinstitucionalno gledališče in uspeva s svojim delom uveljavljati prepoznavno smer znotraj slovenskega gledališča z izbiro in režijskimi interpretacijami besedil, ki tematizirajo vprašanja marginaliziranih družbenih skupin. Nespregledljivo je njegovo prizadevanje za uvajanje mladih, še neuveljavljenih igralcev v gledališke in radijske projekte. Tako so nekateri dobili prav po zaslugi režiserja Alena Jelena tudi svojo prvo priložnost za profesionalno ustvarjanje. ŠKUC gledališče je okroglo obletnico praznovalo decembra 2010 z uprizoritvijo besedila Družba na poti avtorja Toma Daltona Bidwella, pri kateri je Jelen izkazal svojo režisersko tankočutnost in posluh za igralca ter za nevsiljivo poantiranje v tekoči uprizoritveni, v kateri so pod njegovo režisersko taktirko zablesteli trije odlični dramski igralci in ustvarili bohotne tragikomične like, ki so venomer hodili po tankem robu – in to prav po zaslugi odličnega »vodenja« režiserja.

Jelenov režiserski posluh za igralca, za besedo, zvok in človeške usode se zrcalijo tudi v radijskih režijah. Tri so bile premierno uprizorjene na Radiu Slovenija v letu 2010. Omeniti gre kratko radijsko igro Gorana Vojnovića Dobr'je o razpadu družine v katerih je režiser in dramaturg Alen Jelen z ostrimi, hitrimi dialogi in po drugi strani bolečimi čustvi pred poslušalca vrgel moreča občutja in zvočno naslikal svet pred zaporniškim steklom, ki ločuje tako fizični kot čutni svet starša in sina zapornika. Zvokovno domišljena je tudi njegova režijska izpeljava radijske igre Splav ali ladja norcev, jedke in krute metaforične politične parabole o tragični slovenski stvarnosti Matjaža Briškega. Radijska režija Alena Jelena je bila v preteklem letu zaznamovana tudi z udeležbo na štirih mednarodnih radijskih festivalih. Radijska igra Vincent River je bila v režiji Alena Jelena v letu 2010 predstavljena na mednarodnih festivalih Prix Italia v Turinu, v Cuidad de Mexicu ter na festivalu URTI;  igra za otroke Nimaš pojma, ki je bila prirejena po uspešnem mladinskem romanu pa je sodelovala v tekmovalnem delu festivala Prix Ex Aequo v Bratislavi.

Tako gledališko kot radijsko režijo Alena Jelena zaznamuje predvsem odlično razdelana dramska igra igralcev, ki njegove igre oblikuje v prava mala dramska tihožitja, in ki do gledalca ali poslušalca prispejo z vso možno neposrednostjo in prepričljivostjo.

 

Priznanja ZDUS

ZDUS, 27. 5. 2011
Protest ZDUSa
ZDUS, 4. 2. 2014
Recital ZDUS