Zakaj si se odločila, da se boš udeležila Lukanovih kritiških delavnic?
Kot študentki primerjalne književnosti se mi je zdela delavnica zanimiva, ponujala je neko možnost, nekaj, kar bi morda lahko počela tudi v prihodnje.
Kako so potekale delavnice?
Načeloma smo se skupaj odločili za predstavo, ki si jo bomo ogledali, in napisali kritiko. Po mejlu si jo poslal profesorju, ki jo je prebral, nato pa smo o tem debatirali; o pomanjkljivosti določene kritike, njenih prednostih. Dosti pa smo se pogovarjali tudi o ogledani predstavi. Temu je sledilo tudi krajše predavanje.
Kakšen je tvoj vtis o ostalih udeležencih?
Vsi, ki so se udeležili delavnic, so bili študentje AGRFT-ja in vse je blazno zanimalo, kako sem izvedela za delavnice. Večinoma so bili študentje tretjega letnika, pogrešala sem kakšne navdušene bruce (smeh).
Pa se ti zdi, da so te drugače sprejemali, ker nisi dramaturginja oziroma študentka AGRFT-ja?
Ne, ne, sploh ne. Ne s strani profesorja ne s strani študentov. Na akademiji se vsi poznajo, zato so me morda v začetku čudno pogledali – ker me niso poznali. Sicer pa ni bilo nobenih težav glede tega.
Ali zdaj drugače gledaš gledališko predstavo? Se ti je razvilo "kritiško oko"?
Način, kako je profesor predstavljal in kako zdaj gledam na predstavo, gre v smer "kritiškega očesa". Zelo mi je bilo všeč, ker je bila celotna snov podana na poljudni način, tako da tudi če nisi poznavalec gledališča, lahko slediš. Predvsem dobiš dosti motivacije.
Bi se še enkrat odločila za kritiške delavnice, če bi ti čas dopuščal?
Mislim, da ja. Pridobila sem veliko koristnega znanja in to ne more nikoli škoditi.