Ko se je Verdi lotil komponiranja opere La forza del destino (Moč usode), je užival že mednarodni sloves priznanega opernega skladatelja, ki ga je utrdila predvsem popularna operna trilogija (Rigoletto, Trubadur in La traviata), njegov priimek pa je postal tudi krilatica oziroma akronim italijanskega resorgimenta.
Verdija so instinktivno in morda povsem nezavedno pritegnile temačnejše, pesimistične in tragične zgodbe, s katerimi se je lahko lažje poistovetil, prav tako pa so mu omogočile doseganje zaželenega učinka dramatičnosti skozi glasbeno ekspresivnost in odrsko katarzo, ki se je vedno znova porajala v smrti njegovih največjih opernih junakinj (spomnimo samo na smrt Gilde, Leonore in Violette iz omenjene operne trilogije).
Po uspešni praizvedbi opere Ples v maskah (Un ballo in maschera) v rimskem gledališču Apollo leta 1859 je Verdi dobil več ponudb različnih opernih gledališč, naj napiše kakšno noviteto, a je vse iniciative iz neznanih razlogov zavrnil. Ustvarjalni molk je decembra 1860 prekinila nenavadno razkošna ponudba sanktpeterburškega Velikega kamenega gledališča, in tako je Verdi po posvetu s svojim prijateljem in sodelavcem, libretistom Francescom Mario Piavejem, prišel do izbora dramske predloge španskega dramatika Ángela Saavedre iz leta 1835 z zgovornim naslovom: Don Alvaro o la fuerza del sino (Don Alvaro ali Moč usode).
Kakor namiguje že naslov te Verdijeve opere, se njena dramska ideja navezuje na kruto in brezobzirno usodo, ki stresa svoje besneče maščevanje na protagoniste brez kakršnega koli občutka za pravičnost. Za opero je značilna epizodna in čustveno nabita zgodba, ki je razpeta v konflikt različnih družbenih stanov (razredov) in vojne za avstrijsko nasledstvo v prvi polovici 18. stoletja ter sredi katere se znajdeta protagonista Don Alvaro in Leonora. Potem ko se med skrivnim ljubezenskim sestankom Leonore in Alvara nehote sproži Alvarova pištola, ki ubije Leonorinega očeta, Leonorin brat (Don Carlo di Vargas) priseže, da bo maščeval smrt svojega očeta. Teža prekletstva, ki ga izreče markiz Calatrava tik pred smrtjo, ter posledično nezaželena in preganjana ljubezenska zveza med protagonistoma postane tako makiavelistični instrument v rokah Don Carla in pozneje tudi višje sile, ki usodno zapečati življenja vseh vpletenih.
Vraževerje, ki spremlja produkcije opere Moč usode, se je še okrepilo po smrti priznanega baritonista Leonarda Warrena, ki je umrl med izvedbo v Metropolitanski operi. Ena izmed vsebinskih zanimivosti pa je tudi to, da se zaljubljenca od kratkega in silovitega srečanja v prvem dejanju vidita ponovno šele tik pred Leonorino smrtjo v zadnjem dejanju. Verdiju in libretistu Francescu Marii Piaveju je uspelo z jasno avtorsko pisavo, ekspresivno glasbo, razprostrto v premišljen glasbeni organizem in polnokrvno orkestracijo, ustvariti operno uspešnico, ki še danes z enako močjo privablja gledalce, saj nas s pretresljivo gledališko izkušnjo vedno znova opominja na (ne)moč človeške volje in usodnost posameznikovih odločitev in dejanj – tudi če so bila storjena z dobrimi nameni ali pod »blagoslovom« moralne superiornosti.
Moč usode je zrežiral Pier Francesco Maestrini, dirigent je Gianluca Martinenghi, scenograf je Juan Guillermo Nova, kostumograf Luca Dall' Alpi, oblikovalec luči Pascal Mérat, video sta oblikovala Juan Guillermo Nova in Gregor Mendaš, zborovodkinja je Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije Tim Ribič.
Uprizoritev, ki je leta 2011 doživela premiero v Mariboru, je bila nato uprizorjena še leta 2013 v Opera Royal de Wallonie, v Liègeu v Belgiji, leta 2015 v Teatro Filarmonico v Veroni v Italiji, leta 2016 v Teatro Verdi di Salerno v Italiji in lansko leto v The Israeli Opera v Tel Avivu v Izraelu. V SNG Maribor bo po petkovi premieri Moč usode na sporedu še 4., 6., 9. in 10. februarja 2018.