Na prvi pogled se zdi, da je tragični lik Sir, vendar pa je v resnici tragičen Norman. Prek njega razkrivamo žalostno osebno zgodbo iz zakulisja gledališča … Kot Sirov garderober je v teatru preživel skoraj celo življenje, šel z njim skozi vse vzpone in padce, skozi veselje in obup, zato je toliko bolj pretresljiv prizor, ko Norman začne brati začetek Sirove avtobiografije in ugotovi, da med tistimi, ki jim Sir posveča svojo knjigo in umetnost, sam ni niti omenjen!

Odnos med Normanom in Sirom je večplasten. Norman pozna vse značilnosti Sirovega značaja in ve, da ima nanj lahko odločilen vpliv. Očitno pa Sir, ki je bil vedno poln sebe in svojih problemov, Normana ni nikoli zares spoznal. Medtem ko se Norman zmore vživeti v druge in jih razumeti, Sir (in večina njegovih igralskih kolegov) to lahko stori samo navidezno in bežno. Igralci resničnost drugih sprejemajo kot del gledališke predstave, kot del igre, v kateri sicer vse poteka zares in je igranje resnično; ker pa je vse samo igra, drug z drugim v resnici ne živijo.

Drama Garderober je kompleksna študija o človeških značajih, še zlasti, kakor se ti kažejo v gledaliških institucijah. Gre za arhetip gledališkega življenja, prek katerega se na subtilen način razkrivajo gledalcem nevidni vzvodi delovanja gledališkega zakulisja, še zlasti psihologija medosebnih odnosov.

Gledališki način ustvarjanja ali t. i. notranje življenje gledališča si je ne glede na čas in okolje precej podobno, skoraj enako. Univerzalne psihološke situacije, ki spontano oblikujejo specifična mikrosocialna okolja gledališč, so pogojene z naravo umetniškega odrskega ustvarjanja in s karakternimi značilnostmi ustvarjalcev.

Razlike, ki se pri tem pojavljajo, so običajno posledice različnih organizacijskih struktur, v katerih gledališki kolektivi delujejo, npr. medosebni odnosi v stalnih repertoarnih gledališčih in ad hoc skupinah (sestavljenih za eno ali več uprizoritev). Če ansambel obstaja dlje časa, se med člani lahko stkejo močnejše vezi, kar ima tako pozitivne kot negativne posledice – umetniško so takšni ansambli lahko boljši, po medčloveških odnosih pa praviloma slabši.

V tem smislu je zelo nazorna Sirova izjava, ko komentira astrološko znamenje škorpijona, v katerem je rojena mlada igralka Irene, ki se želi umetniško povzpeti in pri tem uporablja vsa, zlasti »neumetniška« sredstva: »To je dobro. Ambicije, skrivnostnost, lojalnost in sposobnost hudega ljubosumja. Bistvene kvalitete za gledališče.«

Med gledališčniki so najpogosteje prisotne tri psihološke značilnosti, bolje rečeno, psihične motnje (patologije): narcisizem, paranoidnost in histeričnost (hektičnost). Prva značilnost, to je narcisizem, je eden temeljnih pogojev ustvarjanja gledališča in je neposredno povezana z nagonom po igri, ki se sicer udejanja na različnih področjih življenja, ne samo kot igralski (umetniški) talent. Če pri nekaterih dejavnostih, temelječih na igri, gledalci niso potrebni, pa so ti ključni v gledališču. Gledališka igra postane verodostojna (resnična!) šele ob prisotnosti opazovalca(cev).

Občutek, ki izvira iz situacije »biti opazovan« oziroma »razkrivati se pred drugim«, lahko na ljudi vpliva zelo različno, od tega, da jih popolnoma onesposobi, do tega, da se do konca razživijo in postanejo izjemni. Na igralce »pogled drugega« deluje spodbujevalno, saj to, kar predstavljajo oziroma igrajo, mora biti videno (preiti v zavest in občutke gledalcev).

Ta naravni (zdravi) gledališki narcisizem pa se lahko hitro preplete z občutkom lastne vrednosti (osebne pomembnosti). Tako se začne razvijati narcisizem igralčevega osebnega ega, ki se lahko razraste v patološke razsežnosti. V bistvu je malo igralcev oziroma gledaliških ustvarjalcev nasploh, ki jih občutek ego-pomembnosti, ki izvira iz narcisizma gledališke igre, ne preslepi, torej ohranijo zdrav in sproščen odnos do tega, kar na odru počno. Sicer imamo opraviti s t. i. egoističnim narcisizmom, ki mu je podvržena večina gledališčnikov.

Ker narcisoidni ego sklepa prijateljstva in zavezništva na osnovi koristoljubja, je v gledališčih malo iskrenih in dolgotrajnih prijateljstev, saj se pozicije umetniških moči in ustvarjalne okoliščine nenehno menjujejo, kar vsakodnevno vpliva na medosebna razmerja. Lojalnost je smiselna, če ima od nje človek kakšno korist.


Odlomki iz dramaturške razčlembe

***

O avtorju

Ronald Horwitz se je rodil leta 1934 v Cape Townu v Južnoafriški republiki. Pri sedemnajstih je z nekaj kovanci v žepu prišel v London, da bi se poklicno ukvarjal z gledališčem. Na začetku igralske kariere so mu svetovali, naj spremeni svoj preveč židovsko zveneči priimek. Ronald Horwitz je postal Ronald Harwood. Po šolanju na Kraljevi akademiji za dramsko umetnost se je pridružil Shakespearovi skupini Donalda Wolfita, kjer je med letoma 1953 in 1958 opravljal službo Wolfitovega osebnega garderoberja. Njegova »garderoberska« izkušnja je botrovala nastanku drame Garderober, ki je bila krstno uprizorjena leta 1980 v The Royal Exchange Theatre v Manchestru. Po svoji dramski predlogi je napisal scenarij za istoimenski film, za katerega je bil prvič nominiran za oskarja.¹

Leta 1959 – potem ko je zapustil Wolfitovo igralsko skupino – se je poročil z Natasho Riehle, praprapravnukinjo Katarine Velike. Kljub temu da je dobil oskarja za priredbo scenarija za film Pianist (2002) in med drugim napisal scenarije za filme Očarljiva Julija (2004), Oliver Twist (2005), »The Diving Bell and the Butterfly« (2007), Ljubezen v času kolere (2007), Avstralija (2008), je ostal prizemljen in skromen. Čeprav je film iz njega naredil svetovnega zvezdnika, je njegova velika ljubezen ostalo gledališče. Od leta 1960, ko se je začela njegova pisateljska kariera, je napisal več kot 20 dramskih iger, večinoma komornih. V Sloveniji so bile do zdaj uprizorjene tri njegove igre: Garderober (SSG Trst, 1993), Na čigavi strani (MGL, 2003) in Kvartet (Šentjakobsko gledališče, 2012). Harwood si je prvi slovenski uprizoritvi svojih dram tudi ogledal.

O drami

Drama Garderober se začne s psihičnim in fizičnim kolapsom Sira – vodjo gledališke skupine, ki pa se, da bi zvečer lahko stal na odru že dvestosedemindvajsetič kot Kralj Lear, sam odpusti iz bolnišnice. V zakulisju ga garderober Norman z razumevajočo ljubeznivostjo pripravlja na vlogo in edini v gledališki skupini verjame, da bo ta večer Sir/Lear stal na odru v vsej svoji mogočnosti. Tragedija pa se počasi, kot gledališka megla, vali čez rob odra v zakulisje. Sir, ki sluti, da se bliža sklepno dejanje njegove igre, noče sestopiti s piedestala in predati krone. In če kralj Lear pred smrtjo spozna resnico o svojih treh hčerah, Sir te modrosti ne premore. Lady, njegova življenjska spremljevalka, je sita požrtvovalne »plemenite sebičnosti«, a Sir se raje kot misli na upokojitev predaja erosu, ki ga drži pri življenju. Iz hvaležnosti, ker ga že leta nesebično ljubi, inspicientki Madge podari prstan, a že v naslednjem trenutku preverja, ali so noge mlade Irene primerne za igralski poklic ali ne …

O režiserju

Sodobno zaostrena interpretacija je nastala v režiji perspektivnega črnogorskega režiserja mlajše generacije Veljka Mićunovića (rojen leta 1986 v Baru v Črni gori). Z gledališčem sta ga »okužila« starša, saj je, kot sam pravi, odraščal na sceni in za njo. S šestnajstimi leti se je (kot najmlajši študent) vpisal na beograjsko Akademijo dramskih umetnosti. Po diplomi leta 2007 delal kot asistent režije pri znamenitem češkem filmskem in gledališkem režiserju Jiříju Menzelu in z italijanskim režiserjem Paolom Magellijem. Debitiral je v Slavija teatru z uprizoritvijo Feydeaujeve komedije Ne sprehajaj se no vendar čisto naga!, nato je v Jugoslovanskem dramskem gledališču režiral igro Janusza Głowackega »U lovu na bubašvabe«, Shakespearjevega Othella v koprodukciji Grad teatar Budva, Zetskega doma in festivala MESS, Gogoljevega Revizorja v Črnogorskem narodnem gledališču (Revizor je prejel nagrado za najboljšo predstavo na mednarodnem festivalu »Slavija 2011«). V Beograjskem narodnem gledališču je na oder postavil Življenje je pred tabo (adaptacijo romana Romana Garija), Millerjevo dramo Smrt trgovskega potnika, Camusov Nesporazum in komedijo »Anđeli čuvari«. Slovensko gledališko pot je pričel s Harwoodovim Garderoberjem.

V adaptaciji Garderoberja je Mićunović čas vojne, v katerega je Harwood postavil svojo dramo, prenesel v medsebojne odnose. Zdaj »bobnijo« posamezniki; Sir, ki je do zadnjega dih »gonjen« z Learom, se ne zaveda, da – medtem ko s poslednjimi močmi drvi proti aplavzu – v resnici z veliko hitrostjo drvi v prepad.


Opombe:
1   Film Garderober je dobil pet nominacij za oskarja, poleg scenarija tudi za najboljši film, za najboljšo režijo (Peter Yates) in dve nominaciji za najboljšega glavnega igralca (Albert Finney za vlogo Sira in Tom Courtenay za Normana).