»Ne moremo odkriti nove dežele, če ne zapustimo domače obale.« (André Gide)

Homerjeva Odiseja kot eno izmed temeljnih del zahodne književnosti že stoletja navdihuje umetnike in številne druge ustvarjalce. Ep je nastal v 8. stoletju pr. n. št., opisuje tavanje mitološkega junaka Odiseja po Sredozemlju po trojanski vojni in njegovo vrnitev v domovino – Itako. Na prvi pogled se zdi, da prenašanje epa v dramsko obliko vodi k tragiškemu branju in strukturiranju zapisanega materiala. V nekaterih segmentih Stefanovski tako tudi ravna. Čeprav je dramsko delo razdeljeno na prizore, se ves čas čuti prisotnost petih klasičnih delov (uvod, zaplet, vrh, razplet in razsnova). Ne manjka niti za tragedijo značilen krvavi konec – obračun s snubci, ki so zavladali na Odisejevem dvoru. Prav tako Atenina spodbuda Telemahu sproži razvoj dogodkov – Telemah začne iskati očeta. Ko zgodba steče, se – kot v epu – prenese na Odiseja in nadaljuje skozi njegovo perspektivo. V naši uprizoritvi prevzamejo pomembno vlogo zbora glasbeni vložki na čelu z glasbo skupine Foltin oziroma, širše gledano, vsi tisti, ki v prizoru sodelujejo le kot opazovalci. Sicer pa si s pravo epsko tehniko sledijo številne zgodbe, ki v tem primeru niso le golo naštevanje postaj na poti, ampak oblikujejo dramsko dogajanje in gradijo napetost na vseh ravneh besedila.

Na psihološki ravni se Odisejevo potovanje začenja s Kalipso, ki mu ponuja nesmrtnost; njegova zavrnitev pomeni, da je vstopil v zrelo življenjsko obdobje. Navzikaa in Kirka pomenita dve stopnji spolnosti: ena je na nivoju hrepenenja in sublimacije, druga je na telesnem, animalnem nivoju. V obeh primerih se spolnost bere kot pozaba in kraj, kjer junak izgubi samega sebe in svojo identiteto. Kiklop predstavlja zvitost oziroma intelektualno dozorevanje, Had pa reševanje krivde in ojdipovega kompleksa.

Obstajata dve tematski celoti, ki sta v verziji Gorana Stefanovskega v primerjavi z mitom precej spremenjeni oziroma posodobljeni. Prva se nanaša na očeta in sina. V epu sta lika tipsko grajena in sta bolj podobna bogovom, v naši predstavi pa sta – na psihološkem nivoju – kompleksnejša karakterja. Sinu ne uspe zavreči očeta, zato pa počne nekaj veliko pomembnejšega – odvaja se od očetovih zmag in porazov ter prevzema svojo identiteto, ki je prej ni imel. Do tega trenutka je obstajal le v povezavi z iskanjem očeta in povzdigovanjem njegovega lika in dejanj. Drugi spremenjeni segment je lik Penelope, ki je postavljena v aktivnejšo vlogo, precej drugačno od vloge v mitu, s čimer se odpira ves aspekt ženskega vprašanja. Penelopin monolog na koncu drame je obračun ženske, ki je do tedaj bila simbol zvestobe in čakanja, pri Stefanovskem pa se je tega čakanja naveličala. Vloga žensk je tudi v izvirniku pomembna. V primerjavi z Iliado, ki po mnenju številnih teoretikov predstavlja moški princip in v kateri je opisano zgolj vojskovanje, se Odiseja večinoma ukvarja z družinskimi odnosi, ženski liki so v njej občutno močneje izraženi in drugače oblikovani. Tudi sámo Odisejevo zgodbo usmerjajo in nadzorujejo ženske – Atena, Kalipso, Navzikaa, Kirka, Mati, Penelopa. Zaradi tega so se pojavila ugibanja o tem, ali je Odisejo napisal nekdo drug, po nekaterih virih celo ženska, ali pa jo je Homer napisal v svojih zrelih letih. Kakor koli, vsi ti ženski liki so pri Stefanovskem precej spremenjeni. Kalipso tako izgubi lastnosti nimfe in postane obupana ženska, katere mladost je minila in ki jo, po Odisejevem odhodu, čakata osamljenost in pustost. Navzikaa je strastno dekle z močno izraženim erotičnim nabojem, Kirka pa z vsemi svojimi čari predstavlja femme fatale.

Kot vemo, je tragedija vrsta drame, nastala iz obredov boga Dioniza, v kateri posameznik umre, ker pride v konflikt z družbeno ureditvijo. Aristotel v svoji Poetiki takole opredeli bistvo tragedije: »Tragedija je umetnina, ki posnema resnobno in zaokroženo dejanje primernega obsega v olepšani besedi v obliki dramske dejavnosti in ne v pripovedi, in ki z vzbujanjem sočutja in strahu doseže očiščenje (katarzo) takšnih občutij.« Za tragedijo so značilni tragični junak, tragična krivda, tragični konec in vzvišeni cilj. Odiseja po nekaterih segmentih ustreza tragediji, vendar se v nečem zelo razlikuje. Odisej stori nekaj, česar tragični junak nikakor ne bi smel – na koncu preživi. Pa ne samo to – spravljivo reče »Gremo naprej!«, s čimer nedvomno postane bolj dramski kot pa tragični protagonist.

»Moje delo je poezija. Če pa ni, pa še bo. In sama zasnova pesniškega se bo morala uskladiti z mojo knjigo,« je rekel Ibsen, ko so kritiki napadli njegovo dramo Peer Gynt. In po tem načelu deluje tudi Odisej – ustvarja svoj svet, svoj red, v katerega verjame in ki celo deluje nekaj časa, da bi se na koncu zrušil ob velikem trušču.

V aleatoričnem izpostavljanju klasičnih protagonistov, ki jim je Odisej paradigmatično podoben, se lahko ustavimo pri Don Juanu. Oba si delita skupno strast – strast za osvajanjem. Don Juan osvaja ženske, Odisej mesta. Lika simbolizirata kategorijo ljudi, ki ne priznavajo nobenega načela. Njun nagon je pretirano povečan, strasti, ki ju ženejo, pa so pravzaprav želje za osvajanjem, ki minejo, takoj ko dosežeta želeno. Potešena strast spodbuja novo strast. Odisej se vrača domov le zato, da bi spet lahko kam odšel. Vse to vodi v praznost in daje njegovim pustolovščinam absurden ton. Odisej je Peeru Gyntu podoben zaradi same forme potovanja, ki poteka na dveh ravneh – potovanje kot geografski pojem in potovanje v človekovo notranjost, soočanje z lastno vestjo in vsem, kar je skrito v naši podzavesti. Drama Peer Gynt je bila po avtorjevi zamisli predvidena bolj za branje kot pa igranje na odru. V drami se rušijo meje med možnim in stvarnim, zavestnim in podzavestnim ter domišljijo in resničnostjo. Po mnenju Tomislava Ladana je Peer Gynt anti-Faust, ki kaže drugo stran faustovskega prizadevanja, teka za uspehom, v katerem sodeluje vsak posameznik z vsemi posledicami, ki jih ta tek/ma prinaša. Pustolovstvo, sebičnost in degradiranje vseh moralnih kategorij na karizmatičen način (junak je junak tudi takrat, ko ubija, laže ali krade). Lahko bi naštevali naprej – od samega Ojdipa prek Hamleta in Don Kihota vse do, recimo, Trepljova –, vendar zadostuje, če ugotovimo, da je Odisej tipičen protagonist, arhetipski lik, ki se po vrnitvi v domovino sooči z nesmiselnostjo lastnega boja in ciljev. V tem smislu gre za tragedijo usode. Zgodba o njem se pravzaprav začne z njegovim padcem – na simbolični ravni s padcem njegovega zoba, ki je do tedaj grizel vse pred seboj. Na koncu lahko zapišemo, da je občutek krivde tista osrednja točka, ki ločuje dramski lik od tragičnega. Razpoka, ki loči človeka od Boga. Ali pa od zverinskega, animalnega. Včasih je »padec iz sreče v nesrečo« (Aristotel) privilegij trdnih, močnih tragičnih junakov. Dramski junaki takšnega privilegija nimajo. Njihova agonija se nadaljuje, tudi oni so obsojeni na smrt.