STA, 22. 12. 2023

Pred sto leti se je rodila ena od največjih slovenskih igralk - Štefka Drolc

Slovenska gledališka in filmska igralka ter pedagoginja Štefka Drolc je bila tesno povezana z začetkom slovenskega filma in si je prislužila naziv mati slovenskega filma. Rodila se je 22. decembra 1923 v Ponikvi pri Grobelnem.
:
:

Štefka Drolc / Foto: Tamino Petelinšek, STA

Poleg številnih gledaliških vlog bo Štefka Drolc ostala zapisana v spominu kot Francka iz filma Na klancu, Barbara iz Cvetja v jeseni ali Marija Novak iz filma Draga moja Iza.

Med otroštvom se je z družino preselila v Šentjur pri Poljčanah. Pred drugo svetovno vojno je sodelovala v mariborski gledališki skupini, ki jo je vodil Fran Žižek. Od leta 1945 do leta 1947 je bila angažirana v SNG Maribor, kjer so jo opazili ustvarjalci Triglav filma in jo povabili na snemanje prvega slovenskega filma Na svoji zemlji, v katerem je odigrala vlogo Tildice.

Za leto dni je sprejela angažma pri Triglav filmu, vendar jo je pot že leta 1948 vrnila na odrske deske. Za deset let je odšla v Slovensko stalno gledališče v Trst.

Takrat so njene mladenke, kot so bile Julija v Shakespearovi tragediji Romeo in Julija ali Chaterine Sloper v Dedinji ali Jacinta v Cankarjevem Pohujšanju, že nakazovale poetičnost in krhkost, obenem pa je že oblikovala tudi tišino in krik, razum in emocijo, vedrino in trpkost do te mere, da je izvrstno oblikovala prve karakterne vloge.

V tem obdobju je leta 1959 prejela svojo prvo nagrado na gledališkem področju. Podelilo ji jo je Združenje dramskih umetnikov Slovenije za vlogo Katerine Ivanovne v Zločinu in kazni F. M. Dostojevskega.

Istega leta, 1959, je odšla v Ljubljano in bila od 1960 do 1990 redna članica ljubljanske Drame. V tem obdobju se je izkristalizirala kot igralka usodnih ženskih likov, ki rušijo in gradijo, vplivajo nase in na okolje in dogodke, dozorevajo in umirajo v sebi in katarzično, uničujoče ali groteskno humorno vplivajo na potek dogodkov na odru in prenašajo isto emocijo tudi na gledalca.

Postala je mojstrica karakternih vlog svetovne in slovenske klasike in sodobnih tekstov. Njena doslednost, sposobnost ponotranjenosti, povezane s smislom za detajl ter s tem povezana jasnost so rodile številne vloge v vseh mogočih dramskih žanrih in gledaliških poetikah.

Od 1987 do 1997 je bila stalna sodelavka v uprizoritvah Koreodrame, v režijah in koreografijah Damirja Zlatarja Freya. V teh uprizoritvah se je predstavila kot demonska ženska, ki ne potrebuje besed, ker premore dovolj drugih igralskih izraznih sredstev, da do popolnosti razdela in sestavi določen igralski lik.

Od leta 1982 je poučevala na AGRFT v Ljubljani, leta 1984 je postala redna profesorica. Kot izvrstna pedagoginja za umetniško besedo je pomagala nekaj generacijam mlajših slovenskih igralcev.

Štefka Drolc je za svoje ustvarjanje prejela številne nagrade; med drugim leta 1983 Borštnikov prstan, Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2009 in leta 2014 nagrado bert za življenjsko delo na področju filma. Prejela je tudi Severjevo nagrado in tri Borštnikove nagrade ter srebrni častni znak svobode in častno meščanstvo Ljubljane.

Njenemu življenju in delu se je leta 2012 poklonil tudi Vlado Škafar s celovečernim filmom Deklica in drevo, v katerem sta Drolčeva in Ivanka Mežan povedali svojo življenjsko zgodbo.

Umrla je 25. junija 2018. Stara je bila 94 let. Na ljubljanskih Žalah so jo na zadnjo pot pospremili z državnim pogrebom z vojaškimi častmi.

Štefka Drolc