Torej. Navdih je bil zelo jasen. Mark Twain. Ker je ciničen, tudi ko beseda nanese na otroke, na njihovo vzgojo in priporočljivo obnašanje, ki ga zahtevajo starši, družina, učitelji, prijatelji, sosedi, trgovke, policisti in ne vem, kdo še vse. Do otrok ni bil nikoli pokroviteljski in v tem smo z njim našli skupni jezik. Zato ga imamo radi. Svet je nor in odrasli se kar naprej sprenevedajo. In to se nikoli ne bo nehalo! Črpali smo iz njegove drobne knjižice Advice to Little Girls, brskali za njegovimi prebrisanimi citati, odlomki iz siceršnjega literarnega opusa in raziskovali njegovo življenje. Nabirali smo z različnih koncev, želeli čim manj zgolj »prepisovati«, ampak raje ujeti barve njegovega iskrivega, pogosto tudi provokativnega izraza in ga interpretirati po svoje. Po svoje. Da bo naše. Samo naše.
In potem je napočil čas, da zavihamo rokave in se lotimo pisanja teksta.
Ne. Ne še.
Še prej smo morali počakati na lutke. Koliko jih pa sploh je? In kateri liki? Da sploh vemo, kje začeti zgodbo. Ali pa kje jo končati?
In kako so lutke sploh videti? To nas tudi zelo zanima. Ali likovni slog pogojuje (še neobstoječe) besedilo ali ne? Ne vem. Nagradno vprašanje … 
Lutke in scena so nas čakali v Pragi. In smo šli na pot. Naproti idejam in tudi težavam, ki še tako dobrim idejam sledijo. Vsaj v teatru.
Najprej improvizacija. In potem še malo nje. Pravzaprav kar lep čas iskanja in razbijanja glave. Pisanje teksta. Brisanje zapisanega. Spet nova replika. Spet zgrešena replika. Aaa! Zakaj nismo raje vzeli že obstoječe zgodbe? Pepelke, Trnuljčice, Mojce Pokrajculje, ne vem … česarkoli, kogarkoli!

Ni to, da ne bi imeli idej, ampak to, da je ustvarjati za otroke res ena zapletena reč. Saj si lahko »odštekan«, lahko kršiš pravila, si na pikri distanci – ampak na koncu moraš biti logičen. Situacije zaokrožene in poante utemeljene. Tu ni bližnjic. »Pol naredimo, drugo polovico pa si bodo pač predstavljali sami.« Svoboda razumevanja in to. Ne, ne bo šlo. Ni polovičnih poti. Kadar so, otroci zehajo. In to naglas. In prav imajo.

Uprizoritev Praktični nasveti za pridne otroke so torej inspirirale brezčasne in prebrisane domislice Marka Twaina, ki je imel izjemen čut za otroško zvedavost in neprilagojenost. Bil je zaprisežen zagovornik porednosti, ki pa mora vedno in nujno vsebovati pogum. Biti aktiven, izogibati se strahopetnosti, biti samosvoj, predvsem pa iznajdljiv so bile naše iztočnice za zgodbo o bistri deklici, ki je morda nekoč obiskovala Twainov klub Aquarium.

Dekličino vihravo odraščanje prestrezajo zaljubljenost, družinske napetosti in smrt njej nadvse ljube osebe. Ko vstopi v svet Twainovih napotil, se njen svet zasuka. Ko spremeni svoj zorni kot opazovanja, ne spremeni le sebe, ampak tudi druge. Čisto zares. Upoštevanje Twainovih nasvetov je zelo resna reč, zato previdno z njimi. Bodite dobro pripravljeni na posledice, kajti lahko vam izboljšajo življenje.

Če si drugačen, se zazdi, da je cel svet naperjen proti tebi. Takrat je čas za Twaina in njegovo prepričanost, da »ko spoznamo, da smo nori vsi, se skrivnosti razblinijo in življenje postane kristalno jasno«.