Naslov Potenciali kritiškega pisanja o scenskih umetnostih in ne »potenciali kritike« izhaja iz spoznanja, da pojem kritike v sebi nosi neke predpostavke (razsodna in analitična funkcija), ki jih je ob razmišljanju o »kritiškem mišljenju in pisanju« potrebno postaviti pod vprašaj in tako na »kritiko« pogledati širše.

S spreminjanjem družbenih pogojev se spreminja tudi funkcija umetnostnega kritika in posledično tudi kritika kot materializacija njegovega dela. Danes težko govorimo o kritiku kot distanciranem opazovalcu, ocenjevalcu in razsodniku umetniških dogodkov, ki se vpisuje v avtoritarnost kritiške sodbe. Na kritiko je zato treba pogledati kot na obliko kulturne participacije, obliko mišljenja, ki želi vstopati v dialog z ustvarjalci, produkcijo in ne nazadnje tudi aktualnim družbenim dogajanjem. Ob tem pa seveda premisliti razloge in posledice sprememb, vpisanih v samo funkcijo kritike, spreminjajoče se formate pisanja, oblike in načine obravnave singularnih umetniških dogodkov.

Kako lahko kritika vstopa v dialog z umetniškimi dogodki? Je kritika še zmožna sprožiti dialog z bralstvom? V kakšnih okvirih misliti kritiško obravnavo scenskih dogodkov danes? Kakšne so alternativne možnosti kritiškega pisanja oziroma ustvarjanja modelov, ki bi bili v sozvočju z družbo 21. stoletja? Omenjena vprašanja je razprla okrogla miza, vzpostavljena skozi dinamičen trialog med gledališkim in literarnim kritikom Matejem Bogatajem, urednico kulturne redakcije časnika Večer Petro Vidali in avtorjem knjige Rok za oddajo Rokom Vevarjem. Pogledi na umetniško kritiko in njeno mesto so na eni strani stvar subjektivnega pogleda pisca ali urednikov ter uredniške politike medijev na drugi strani. Slednja se izraža kot prepoznavnost in osebnost posamičnega medija, prostora in mesta, ki ga kulturne vsebine zavzemajo, finančne sheme in delno, kot menijo kulturni uredniki časnikov Dela, Dnevnika, Pogledov in spletnega portala SiGledal, od naklade in razpoložljivosti medija. Kako mislijo in razumejo kritiko govorci okrogle mize, podajamo v strnjenem poročilu, v katerem smo izpostavili štiri ključne topike obravnave: funkcijo, bralski segment, atraktivnost oziroma položaj kritike v medijski krajini in širšem družbenem prostoru ter potenciale oblikovanja alternativnih oblik kritiškega pisanja.

Funkcija kritike

Funkcijo kritike je potrebno prebirati v odnosu do časa in prostora, v katera se umešča. V slovenskem prostoru so spremembe položaja kritike in s tem tudi njena spreminjajoča se funkcija v tesni korelaciji z osrednjimi paradigmatskimi (družbeno političnimi) spremembami, ki jim sledimo od konca osemdesetih let. Prehod iz socialističnega v neoliberalni kapitalistični sistem se odraža v spreminjanju medijske krajine, ki bistveno določa ne le pozicijo, ampak tudi funkcijo tako kritike kot tudi kritika. Osrednje spremembe je po mnenju Mateja Bogataja, moč strniti v štiri soodvisne nivoje. V omenjenem obdobju se je število medijev bistveno povečalo, sledeč tržni in potrošniški logiki proizvodnje in konzumacije vsebin se spremenijo ne le pojmovanje in vrednotenje kulture (načelo demokratizacije privede do izenačevanja kulturnih fenomenov), temveč tudi sami pogoji dela. Sklop prepletenih in med seboj povezanih dejavnikov vodi v povečanje marginalizacije specializiranih profesij (kritika) kot tudi zmanjšanje njihove merodajnosti. Potemtakem umetniška kritika, zaradi marginaliziranega mesta v medijski krajini in vsesplošnega boja z vsebinami popularne kulture, napovedmi in vizualnimi podobami, ki nadomeščajo tekstualnost, izgublja svoj pomen in s tem tudi funkcijo. A vendar, kot meni Petra Vidali, slika ni tako pereča. Umetniška oziroma gledališka kritika še vedno zaseda pomembno mesto, kar potrjuje pokritost umetniških dogodkov tako v tiskanih kot tudi v elektronskih medijih. Naloga kritike je, po mnenju Roka Vevarja, da sproti detektira spremembe tako v širšem družbenem smislu kot tudi ožjem področju umetniškega ustvarjanja, vpisanega v vznik novih estetskih tendenc. V uredniškem smislu je blizu kuratorskim praksam, ki stavijo na reaktivnost in poznavanje konteksta, v katerega se vpisujejo. Kritik je ustvarjalec orodij, s katerimi vstopa v dialog z dogodkom, in kreator pisav, s katerimi bralcu približa razumevanje dogodka.

Bralski segment

Bralski segment se glede na posamične medije (dnevnik, specializirani medij, osredotočen na pokrivanje kulturnih vsebin) razlikuje. Glede na nagovor svojega bralstva oblikuje raznorodne uredniške politike pokrivanja kulturnega dogajanja, formate in oblike pisave. Urednica kulturne redakcije časnika Večer Petra Vidali izpostavi ključno razliko pokritosti kulturnih dogodkov glede na časnika Dnevnik in Delo. Zaradi lokalno obarvanega bralskega segmenta na Večeru pozornost usmerjajo predvsem na repertoarna gledališča štajerske regije (SNG Maribor, SLG Celje in Mestno gledališče Ptuj), medtem ko osrednja časnika pokrivata širši spekter kulturnega dogajanja. Glede na specifični segment bralstva, pri katerem prevladuje abonmajska publika, vidi Petra Vidali gledališko kritiko kot pomagalo pri refleksiji že ogledanega umetniškega dogodka. Vznik raznorodnih žanrov in praks na polju sodobnih scenskih umetnosti je privedel do oblikovanja različnih občinstev, posledično pa tudi do različnih oblik kritiškega pisanja, prilagojenih glede na specifično bralsko občestvo. Omenjeno dimenzijo izpostavita Matej Bogataj in Rok Vevar. Na primeru plesnih kritik Rok Vevar zaradi umanjkanja izobraževalnega sistema na področju plesa, sugerira različne možnosti branja plesnih predstav. Tudi pri obravnavi bolj specializiranih dogodkov, ki jih spremlja majhno, specializirano občestvo, ima pisec možnost odklona od ustaljenega razvoja komunikativnega modela v smeri večje hermetičnosti, dodaja Bogataj.

Položaj kritike v medijski krajini in širšem družbenem prostoru

Slovensko (gledališko) kritiko bi lahko označili kot marginalizirano in neatraktivno. Vzroke za tak položaj, ob že omenjenih splošnih paradigmatskih spremembah, pomanjkanju konteksta, v katerega se kritika umešča, je možno iskati tudi v omejenosti njene publike in ne nazadnje v umanjkanju zdrave konkurenčnosti med samimi kritiki. Spreminjanje položaja kritike vidi Bogataj v vrnitvi entitete poklica kritika, izgradnji prepoznavnosti piscev, kakršno so si izborili nekateri kolumnisti.

Umetniška kritika danes ne resonira, saj se ne vpenja v širši kulturni kontekst, ugotavlja Rok Vevar. V preteklosti je bilo drugače. Poleg kontekstualizacije smo bili priča prisotnosti širokega spektra estetskih oblik kot tudi potrebi piscev in bralcev po dialogu tako o umetniških praksah kot tudi po osvetljevanju partikularnih umetniških dogodkov.

Posledico umanjkanja kontekstualizacije lahko zvedemo na samo umetniško produkcijo danes. Če je umetniška produkcija v 60-ih, 70-ih in 80-ih neposredno odgovarjala na aktualno družbeno dogajanje oziroma se vpenjala v družbeno-politični kontekst, pa danes prav ta dimenzija produkciji umanjka. Vzroke tovrstnih sprememb je možno iskati v hitro se spreminjajočih pogojih dela, zamenjavah umetniških vodij gledaliških ustanov kot tudi ali celo predvsem v samih avtorjih. Gledališče, ki je zaradi strukture same dramatike najlažji zajetnik ideoloških odklonov in s tem odziv na aktualno dogajanje, bi moralo biti mnogo bolj vpeto v samo družbeno realnost. Žal pa je tržna logika nadvladala kritičnost obravnave družbenega dogajanja, s tem pa, po besedah Mateja Bogataja, povratno vplivala na zmanjšanje udarnosti in aktualnosti same kritike. Ustvarjalci, po mnenju Roka Vevarja, delajo po inerciji, ne preizprašujejo in ne mislijo družbenega dogajanja, v katerega se vpenjajo. Takšen položaj je izraz splošnega družbenega stanja. Umanjkanje kulturne politike na državni ravni je aplikatibilno umanjkanju vizije v umetniškem ustvarjanju in uredniških politikah.

Potenciali oblikovanja alternativnih oblik kritiškega pisanja

Kljub vsemu pa je potencialnost kritiškega pisanja ogromna. Z razmahom novih tehnologij so se ponudile številne možnosti za preoblikovanje kritiških pristopov in formatov. Po že razvitih modelih, ki jih najdemo v tujini, bi bilo možno ustvariti platforme, ki bi razvijale drugačne, bolj žive, ustvarjalne, odprte formate, nastale v prepletanju tekstovnega in avdio-vizualnega materiala, meni Rok Vevar. Poleg tega lahko dodamo še nekatere druge elemente, ki so iz medijev izginili; usmerjenost na problemske sklope, poglobljeno in problemsko reflektiranje posamičnih estetskih pojavov v odnosu na širše družbeno dogajanje, razvoj in ne ponik polemičnih vprašanj ... Predvsem pa je potrebno vzpostaviti jasne uredniške politike, ustvarjene na principu kuratorskega dela, kot bi omenjeno opredelil Rok Vevar. Hkrati pa ne smemo pozabiti na že obstoječe prvine same kritike; soobstoj različnih kritiških pisav ob posamičnih dogodkih. »Naši mediji premalo upoštevajo, da lahko eno stvar vrednostno reflektiramo zelo različno. Kritika mora vztrajati v vrednotenju, saj je to še zadnji prostor, v katerem se še vrednostno opredeljuje o umetnosti in njeni potencialnosti. Kritika bi morala ponovno izpodriniti »všečnostne« oblike predstavljanja avtorjev. Vzpostaviti bi bilo potrebno minimalni »zvezniški« sistem kritikov, preko katerega bi bile avtorske pisave in s tem tudi njihove valorizacije prepoznavne. V času vsesplošne razpoložljivosti potrebuješ nekoga, na katerega mnenje se lahko zaneseš,« meni Bogataj.