Moje ime je Ester Gomisel. Sem študentka magistrskega študija na univerzi v Trstu (Università degli Studi di Trieste) in študiram slovenščino ter nemščino. Portal oz. spletno stran SiGledal sem spoznala v lanskem akademskem letu, in sicer pri predavanjih (Slovenska dramatika 20. stoletja), ki jih je vodil profesor Krištof Jacek Kozak.
***
Igra Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico je dokaz, da se v slovenskem književnem ustvarjanju pojavlja vse več tem in motivov, ki so tesno povezani s psihologijo in psihiatrijo.
Kdor pozna dela Svetlane Makarovič, dobro ve, da sta njeno ustvarjanje za otroke in pisanje za odrasle dva popolnoma različna pojma. Otrokom je Makarovičeva naklonjena (neverjetno je, kako krotka in nežna sta njena kosovirja), do odraslih pa ima pogosto krut in mrzel odnos. Odraslo življenje in njegove zagate ji niso všeč.
Svet odraslih ji ni pogodu, to je jasno tudi v igri Mrtvec pride po ljubico. Micika, glavni lik, je izolirana in hudo bolna shizofreničarka. Ves dan se pogovarja in krega sama s sabo, ne more pa pozabiti svojega ljubljenega (žal mrtvega) Anzela. Odnos, ki ga ima Micika sama s sabo, je naravnost pretresljiv, še pretresljivejše pa je okolje, v katerem živi. Njena mati je stroga, zaljubljena v svoje vrednote in izredno sebična, Mickin bodoči mož pa je le otročja figura, popolnoma odvisna od (že mrtve) matere.
Izvrstni igralci na odru zelo dobro interpretirajo svoje vloge, igrajo na harmonike in tako ustvarjajo mračno in tesnobno atmosfero; z izrednim talentom in zelo dobro interpretacijo izvrstno napisanega dramskega besedila prav vsi igralci dokazujejo, da so psihološke in psihiatrične težave pogosto tabu, ki bi se ga bilo treba znebiti. Strah nas je psihičnih in psihiatričnih težav, živimo pa v družbi, ki je že dalj časa njihova roditeljica.