Že vse življenje sanjam in sanjarim o uvidu, spregledu, razodetju.

Še zmeraj si – naivno – predstavljam, da bo strela, in da bo v trenutku.

Zagotovo bo bolelo, si rečem, ampak učili so me, da je vsako zdravilo grenko.  

Bolečine se bojim, tiste telesne, bolečine mesa, že od nekdaj, a za to bolečino sem pripravljen na – skoraj – vse.

Učili so me, da je telo zgolj posoda: in posoda mora biti lepa, mlada, zdrava in čista:
potem bo lep, mlad, zdrav in čist tudi duh.

A kljub temu je telo, ki je meso, zgolj in samo posoda.

Klici telesa so nevarni.

Klici mesa so – vsaj – sumljivi.

Telo v kondiciji je nenevarno telo.

Meso v kondiciji je uravnovešeno meso. Je meso kulture.

Meso nima pameti, meso je v službi, polni delovni čas. »Smrt naturi.«

»Smrt smrti.«

Grdo ravnam s telesom, grdo z mesom.

Nisem dober gospodar.

Postajam pa – se mi zdi – boljši učenec: telesa, in mesa.

Telo ima čas, ker ve, da bo zgnilo, da bo prah prahu in pepel pepela.

Duh nima časa, ker si domišlja, da je večen.

V telesu je otroštvo in so skice starosti.

V molekulah mesa so slike preteklosti. Slike molekul ne sodijo.

Sodnik je duh. (Ker so duh drugi. Meso pa je zmeraj samo in samó meso.)

Duh igra igro mladosti in skuša varati starost.

Telo ne more – in noče – biti kje drugje kot tukaj.

Meso je – v gledališkem besednjaku – prezenca.

Duh gravitaciji mesa – čisti, absolutni prezenci – beži.

Metafizični banalnosti duha se telo upira. Po svoje, meseno.

Brez besed.

Pa vendar.

Je beseda beseda mesa ali beseda duha?

Kdaj je beseda meso?

Kdo govorim?

Kdo bom sam, ko bom konec?

Sem bil rojen v meso, da bom v mesu umrl?