Kje je tarča naše predstave, ki je še ni? Kam merimo? Kje naj se zgodi? V kateri presečni množici (če smo prva množica mi in druga gledalci)?

Še zmeraj smo – igralci in vsi drugi – v fazi, ko Svetlane ne razumemo, ko ne dojemamo njenega besedila, ko ne znamo povezati, sestaviti celote … Zgodba se izmika, osebe tavajo …

Morda se odgovor skriva prav v tem: ne gre za razumeti, gre za napad, za doživetveni eksces, za direkt. Naj se zgodi, da bo lahko odmevalo, da bo, morda, celo trajal ta odmev.

Belinda je rekla: Zdi se, vse bolj, da se je, povsem in nadupravičeno, še zmeraj bojimo, Svetlane, da moramo govoriti svojo zgodbo, sicer se ne bo zgodilo, kar se ima zgoditi, zmeraj. Kaj bi se sprenevedal, prav ima, saj gre za to: gre za nas, svet ne obstaja, je zmeraj zgolj interpretacija, v teatru še bolj – a teater se mora tega vseskozi zavedati, ne sme postati vseveden, biti mora daleč od pridige in apologije, a zopet ne relativizem in solipsizem. Kje je torej tarča? V katerem središču?

Brez dvoma gre za rob, za iskanje roba, za zven, za stik med mesom in besedo (meso tukaj razumem kot mizansceno, kot kontakt, kot držo, gesto, grimaso …). Brez dvoma gre za iznajdbo posrednikov, da bi lahko zarezali. Za medij, ki se sebe zaveda, a ne zna in ne more ven, hoče govoriti, dokler se ne izčrpa v navideznosti, ki ji rečemo konec predstave, a pravzaprav iščemo odmev, še bolje – izzven, ki naj traja in traja.

Mora se zgoditi, da bi se doživelo in preneslo in poneslo. Gre za dogodek. Ne predstavo. Ali pa je šele to predstava. Dogodek.

Vsekakor: še zmeraj se prepuščam in iščem in voham. Včasih se zdim samemu sebi povsem nesposoben, a vem – do te točke smo že prišli, ne smem posiljevati, moram ne-vedeti. Igralci nevedenje sprejemajo dobro, potrpežljivo, vsaj zdi se mi tako. Tako upam.

Bomo videli. Vsak dan je nov, na vsaki vaji si dajmo priložnost, da se zgodi, četudi via negativa. Morda pa prav in samo tako.