Kaja Pregrat, SiGledal, 1. 6. 2010

Pomenska bomba

KRITIKA.- Zdi se, da je bil gledalec torej nekoliko precenjen, zaradi česar je v preobilju znakov in pomenov mnogo idej enostavno prezrl.

Vir: spletna stran Slovenskega mladinskega gledališča

Gostovanje Kraljevskega gledališča Zetski dom iz Cetinja, v koprodukciji s festivalom KotorArt v okviru festivala Prelet (SMG)

Heiner Müller:
EKSPLOZIJA SPOMINA 5

Po odlomku Človek v dvigalu (iz Naloge) ter Kvartetu (po Lacloisevih Nevarnih razmerjih)

  • Režija: Eduard Miler
  • Asistent režije:  Dejan Đurković
  • Dramaturgija in adaptacija: Žanina Mirčevska
  • Kostumografija: Leo Kulaš
  • Koreograf: Ivan Peternelj
  • Igralci: Ksenija Mišič, Srđan Grahovec, Nada Vukčević, Ivan Peternelj

Premiera: 9. avgust 2009

Datum ogleda: 31. maj 2010, Slovensko mladinsko gledališče (v okviru festivala Prelet)

Eduard Miler, sicer znan interpret Heinerja Müllerja, je tokrat režiral skupek dveh Müllerjevih tekstov, in sicer odlomek Človek v dvigalu iz Naloge (ki jo je leta 1998 v SMG že uprizoril) ter Kvartet (po Laclosovih Nevarnih razmerjih), svoj projekt pa je naslovil Eksplozija spomina 5. Eksplozija spomina je sicer naslov nekega drugega Müllerjevega besedila, vendar se naslov vsebinsko povezuje s tokratno postavitvijo, število 5 pa je Miler dodal, ker gre za njegov peti projekt, povezan z Müllerjem.

Po besedah režiserja je predstava zasnovana kot eksplozija miselnih, jezikovnih, političnih, dramskih kolažev in drugih materialov, kar je tudi sicer značilno za celoten Müllerjev opus. V središču te eksplozije je revizija zgodovine in človek kot odgovoren subjekt, ki trpi posledice nenehno ponavljajoče se zgodovine.

Eksplozijo se je dalo čutiti, če lahko kot posledico eksplozije razumemo razsrediščenje uprizoritve. To se najbolj očitno kaže že na vsebinski ravni, saj je predstava razdeljena na tri dele. V prvih dveh delih imamo opravka z različnimi igralci, dogajalnim časom, kostumografijo in vsebino, v tretjem delu pa pride do nekakšne nelogične združitve obeh delov. Prvi del se dogaja v sodobnosti in prikazuje problem ujetosti današnjega malega človeka v čas in birokratske obveznosti. Dogaja se v dvigalu, v katerem je ujet uradnik (Ivan Peternelj, Nada Vukčević), konča pa se z njegovim nerazložljivim prihodom v Peru. Uradnikovo ravnanje naj bi predstavljalo pasiven princip delovanja, saj uradnik ves čas skuša ugoditi svojemu nadrejenemu.

Nasproten je naslednji del, Kvartet, ki kaže izprijenost ljudi, ki so izgubili vse vrednote (Srđan Grahovec, Ksenija Mišič) in so življenje navidezno vzeli v svoje roke (delajo, kar se jim zaželi – večinoma gre za zadovoljevanje potreb). Ta del naj bi predstavljal drug možen odgovor na svetovne probleme, kakor jih je dramatik zaznal, in sicer gre za aktiven odziv, v katerem človek vsaj navidezno obvlada svet in ne obratno.

Kombinacija različnih Müllerjevih tekstov naj bi po režiserjevih besedah stimulirala asociativno razmišljanje, kar se izkaže za nekoliko neprepričljivo. Med besediloma, razen tega da kažeta različna odziva, ni jasne povezave. To pride na površje v tretjem delu, ko nastopijo vsi igralci in nazdravljajo s šampanjcem – ni jasno niti na kaj nazdravljajo, niti kakšen je odnos med njimi, mogoče lahko slutimo zgolj to, da je režiser skušal pokazati transhistoričnost teh dveh različnih odzivov na svet.

Med uprizoritvijo se poraja vprašanje, če je za takšnega dramatika, ki kritično diagnosticira probleme sveta, režija, ki temelji na asociativnosti, res primerna. Zaradi asociativnosti je uprizoritev delovala predvsem nepovezano in hermetično zaprta ter napolnjena z najrazličnejšimi simboli, ki se niso razjasnili, očiten primer tega je bazen z vodo, v katerem se je dogajala večina igre.

Režiser je na vprašanje novinarja v enem izmed časopisov, če bodo gledalci zmožni razumeti tako kompleksno predstavo, odgovoril, da so Müllerjevi teksti tako narejeni, da sami prebudijo podzavestno asociativnost v človeku. To je sicer do neke mere res, vendar to lahko vzdrži na nivoju predloge, ne more pa vzdržati na nivoju gledališke predstave, ki uporablja mnogo različnih znakov in simbolov.

Režiser za tako igro predvideva intelektualnega človeka, ki zna povezati različne znake (in ti so najrazličnejši – voda, maske, neprevedena nemščina, …) in ima že predhodno poznavanje opusa Heinerja Müllerja ter ima tudi sicer veliko gledaliških izkušenj, torej gre za neko zelo specifično ciljno publiko. Dolg aplavz v prenapolnjeni dvorani je kazal, da je bilo takšnih tokrat veliko….

Uprizoritev je očitno temeljila na postavljanju vprašanj in ne na jasnih odgovorih. Tako ostaja odprto vprašanje, kaj je pomenil bazen, v katerem se je odvila večina dogajanja, kaj je pomenilo plezanje moškega iz drugega dela (Srđan Grahovec) po vrvi in mnogo različnih znakov. Nekoliko bolj jasna je raba robca in perujske maske, ki sta oba uporabljena za izpostavljanje igranja družbenih vlog. Prav tako nas brez odgovora pusti tudi nazdravljanje in razbijanje kozarcev in povezava obeh odlomkov – prostor, ki ga režiser prepušča gledalcu, v katerega polaga veliko upov.

Prav tako ostaja nejasno, kaj je bilo z nemščino, ki se jo je dalo slišati ob prihodu v dvorano in po koncu predstave – če je šlo za dramatikov govor (to ni bilo nikjer omenjeno, prav tako podnapisi niso bili predvideni), bi lahko to nekoliko bolj jasno nakazali in omogočili vzbrst mnogih pomenov, ki jih je uprizoritev ponujala, tudi za nekoliko manj poznavalske gledalce.

Zdi se, da je bil gledalec torej nekoliko precenjen, zaradi česar je v preobilju znakov in pomenov mnogo idej enostavno prezrl.

 

(Kaja Pregrat, SiGledal)

Povezave:

Kaja Pregrat, SiGledal, 21. 5. 2010
Med poezijo in popkulturo
Kaja Pregrat, SiGledal, 28. 5. 2010
Po koncu tekme
Pia Brezavšček, Sigledal , 22. 6. 2010
Reprezentanca in reprezentacija nekega naroda
Kaja Pregrat, SiGledal, 30. 11. 2010
Film in televizija na novih poteh!
Sprašuje Kaja Pregrat, SiGledal, 27. 5. 2010
"Prelet tudi v prihodnje bo, kajti mi smo neuničljivi."
Kaja Pregrat, SiGledal, 21. 5. 2010
Med poezijo in popkulturo