Po zaključku Festivala Borštnikovo srečanje Slovenski gledališki inštitut tudi letos vabi k ogledu pogovora, ki so ga posneli s še eno veliko igralsko osebnostjo, prejemnico Borštnikovega prstana 2021. Z igralko Jette Ostan Vejrup so se pogovarjali nekaj dni pred iztekom letošnje izdaje festivala, ki se je s tradicionalno podelitvijo Borštnikovih nagrad sklenila v nedeljo.

V utemeljitvi najvišjega igralskega odličja za življenjsko delo pri nas je o igralki, ki jo je poklicna pot z Danske prek Pariza in mednarodnih odrov pripeljala v Slovenijo, med drugim zapisano: »Jette Ostan Vejrup je s svojim prodorom v slovenski gledališki prostor nedvomno razširila njegove meje: s človeško toplino in neulovljivo kompleksnostjo, z igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja, z izkušnjo tujke v tem, kar se vsem ostalim lahko zdi domače ali samoumevno, je slovensko gledališko krajino obogatila za nove odrske izkušnje, pri tem pa je slovenskemu gledalcu in gledalki ponudila možnost primerjave, širila meje poznanega sveta in na stežaj razprla prostor dialoga, ki je pravzaprav izhodiščni ustvarjalni impulz gledališke umetnosti.«

Prvo strokovno potrditev v Sloveniji je Jette Ostan Vejrup doživela že ob prvi igralski stvaritvi na slovenskem odru v predstavi Železniške informacije Petra Handkeja, ta je nastala v Eksperimentalnem gledališču Glej leta 1989; avtorska ekipa, ki jo je sestavljala z režiserko Nevenko Koprivšek in igralcem Borisom Ostanom, je prejela Borštnikovo diplomo za posebne dosežke. Že kmalu je sledila Borštnikova nagrada za igro, in sicer leta 1990 za naslovno vlogo v Ivoni, princesi Burgundije Witolda Gombrowicza (režija Jonathan Paul Cook). Uprizoritev je nastala v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), kjer se je po poldrugem desetletju dela »na svobodi« oziroma sodelovanja z različnimi institucionalnimi in neinstitucionalnimi gledališči leta 2004 zaposlila ter v njem ustvarila številne, tudi nagrajene vloge. Borštnikovi nagradi za igro je ponovno prejela leta 2007 za Fräulein Schneider v mjuziklu Kabaret Joeja Masteroffa, Johna Kanderja in Freda Ebba (r. Stanislav Moša) ter leta 2015 za vlogo Here v Homerjevi Iliadi (r. Jernej Lorenci, koprodukcija MGL, SNG Drama Ljubljana in Cankarjev dom).

Ob Borštnikovih nagradah je Jette Ostan Vejrup prejela še dve zlati paličici – leta 1998 za vlogi Ogledala in Norca v predstavi Sneguljčica bratov Grimm in Janeza Venclja (r. Barbara Hieng Samobor, produkcija Prešernovo gledališče Kranj) ter leta 2005 za avtorstvo in izvedbo igralskega monologa Grdi raček po motivih Hansa Christiana Andersena (koprodukcija Bunker in Cankarjev dom) –, dve Dnevnikovi nagradi za izjemen umetniški dosežek na odru MGL – leta 2011 za naslovno vlogo v uprizoritvi Harper Regan Simona Stephensa (r. Boris Ostan) ter leta 2018 za vloge Hipolite v Snu kresne noči, avtorskem projektu po Shakespearovi igri (r. Jernej Lorenci), Levive v drami Življenje kot delo Hanoha Levina (r. Andrej Jus) in Birgitte Mrak v kriminalni nadaljevanki Praznina spomina Barbare Zemljič (r. Nina Šorak) – in leta 2020 nagrado Sklada Staneta Severja za vloge, ki jih je v MGL ustvarila v zadnjih dveh letih: Klitajmestre v Tem nesrečnem rodu Zinnie Harris (r. Ivana Djilas), Gospe Imelde v uprizoritvi Taka sem kot vi, rada imam jabolka Theresie Walser (r. Boris Ostan) in za več vlog v omnibusu Sedem dni Katarine Morano in Žige Divjaka, tudi režiserja uprizoritve ter znanstvenem kabaretu 2020 po motivih Noaha Yuvala Hararija (r. Ivica Buljan, koprodukcija MGL, SNG Drama Ljubljana in Cankarjev dom).

Žirija je v utemeljitvi Severjeve nagrade med drugim zapisala: »Njeno odrsko pojavo odlikujejo popolna navzočnost, samorefleksija in specifična, samosvoja performativna drža. Jette Ostan Vejrup vlogam vnaša polnokrvnost in mesenost, izhajajoči iz trdnega igralskega razmisleka in samospraševanja, kot da gre za nenehen vitalni boj med navdihom in dvomom, poznanim in tveganim, domačim in tujim.«