Ajda, prvič se predstavljaš v Šentjakobskem gledališču z režijo igre Tri verzije življenja vrhunske francoske dramatičarke Yasmine Reza. Z njo pa si se v svoji karieri srečala že prej. Kaj in v čem te je navdihovala in s čim te navdihuje njena pisava?
Yasmina Reza vrhunsko izpisuje svoje karakterje, dramske like, mojstrsko pelje svoje situacije. Ljudje, ki jih postavlja na oder, so plastični in življenjski, človeku takoj pridejo blizu. Meni je všeč, kako je sposobna zelo jasno izraziti svoje stališče, ki je lahko zelo provokativno in ostro, hkrati pa skozi tekst vseeno prihaja lahkotno in netendenciozno. Kot avtorica je hkrati jedka in elegantna, ostra in mehka, ganljiva, težka in polna humorja. Vse te elemente v svojih tekstih prepleta z velikim občutkom in šarmom.
Teme, ki jih izbira, lahko na prvi pogled delujejo obrobno, včasih celo banalno, vendar se tako samo zdijo, v resnici se globoko tičejo naših življenj. V Bogu masakra, ki sem ga režirala v SNG Maribor, se, na primer, loteva burnega soočenja štirih staršev, ki želijo razrešiti incident medvrstniškega nasilja med njunima sinovoma. Pa se poleg nasilja v tekstu odpira še veliko drugih družbenih vprašanj. V Treh verzijah življenja je tematika bolj metafizična. Kar mi je osebno še bolj blizu. Avtorica zastavlja vprašanje, kaj je tisto, kar vodi naša življenja - je to človek s svojo voljo ali obstaja neka nevidna, vseobsegajoča objektivna volja, ki usmerja naša življenja? V tekstu namreč spremljamo eno in isto situacijo med štirimi ljudmi, ki se vsakokrat (trikrat) drugače odvrti. Reza je mojstrica dialoga in situacije, piše tako učinkovito, da oboje izredno hitro zaživi na odru, prav neverjetno. Režirati njene like in situacije je čisti užitek, ker te njena linija sama pelje in sproti inspirira. Pri nobenem drugem avtorju nisem hodila na vaje brez teksta, brez zapiskov oziroma režijske knjige, pri tem študiju pa so se mi skoraj vse ideje in rešitve zgodile na vajah. Pa ne zaradi nepripravljenosti, ampak zato, ker sem se lahko popolnoma sproščeno prepustila sami strukturi besedila. In v tem je nek prav poseben ustvarjalni užitek.
Kaj te je posebej pritegnilo v besedilu Tri verzije življenja?
Njegova fizika in metafizika, če lahko tako rečem. Čas trikrat zavrtimo nazaj in trikrat gledamo iste ljudi v isti situaciji, ki pa se vseeno trikrat drugače odvije – o tem se mi je zdelo zelo zabavno razmišljati– zakaj je to možno? Avtoričina predpostavka, da imajo vse stvari, ki jih živimo v tem svetu, še neko dodatno, nedoumljivo razsežnost, nad katero nimamo vpliva, svojo »temno snov«, nekaj, kar pelje naša življenja izpod naše kontrole, kar je zunaj našega dosega in dometa. Tako tudi generalno občutim svoj obstoj in svoje življenje. In Reza je uspela realizirati sicer zelo beckettovsko temo v okvirih komičnega bulvarja v najbolj žlahtnem smislu. Torej je tekst kombinacija obojega, kar me v gledališču in nasploh najbolj pritegne. Metafizika in humor/komično.
V drami se prepleta več tem: odnosi, družina, variabilnost in subjektivnost časa, razmerje med posameznikom in njegovo kariero ... Kateri so osrednji poudarki tvoje režije?
Vse te teme so izrazito prisotne. Mene so najbolj zanimale variacije znotraj likov, znotraj oseb samih. Se pravi, kdo vse smo lahko, taki kot smo. En trenutek, en dan se izrazi nek delček naše osebnosti, drugič nek drug. V Treh verzijah so dramske osebe ves čas ene in iste osebe, vendar vsakokrat v isti situaciji čutijo drugače, zasledujejo druge cilje, vidijo druge stvari, reagirajo na drugačne impulze, delujejo drugače ... In kakšna bi bila naša življenja, če bi v kakšni situaciji, v svoji preteklosti na primer drugače odreagirali, videli ali slišali druge besede, ipd. Zanimivo je pomisliti, da se v kakšnem vzporednem vesolju naša življenja z enakimi različicami nas samih in v enakih okoliščinah čisto drugače odvijajo.
Preseneča odločitev za oblikovanje prostora. Kako sta s scenografko prišli do te ideje, kje so vsebinska izhodišča ter katere pasti tak prostor prinaša?
Poenostavljeno: v Treh verzijah gre za pogovor štirih ljudi ob večerji; in tako intimna scena najbolj učinkovito zaživi, če jo lahko gledalci spremljajo od blizu. Zato sem publiko postavila k igralcem na oder. Že prva izkušnja z Rezo v Mariboru je pokazala, da bližina publike dobro funkcionira za oboje, zanjo in za igralce, ki lahko prilagodijo svojo interpretacijo na »sobno temperaturo«. Glede na temo vesolja in njegove skrivnostne temne snovi pa se mi je zdelo zanimivo tudi, da bi vizuro obrnila, da torej zadaj, za scenografijo dnevne sobe gledalci ne bi gledali stene dvorane, kot običajno, ampak odprt prostor, globino, neko razsežnost, ki spominja na pogled v temno nebo. Kako bo to delovalo, bomo še videli, postavitev vsekakor ni običajna; in če ne bomo dosegli pravega učinka, prave atmosfere, potem se utegne kdo v publiki spraševati, zakaj smo si dali toliko opravka z vsem obračanjem.
Kaj neki lahko eno drobno jabolko spremeni v primerjavi z večnostjo?
Yasmina Reza: Tri verzije življenja
Del besedila se posveča tudi fizikalnim temam, ki pa so metafora za svet in medčloveške odnose. Kaj pa tebi pomeni temna oz. nevidna snov? Ali se Rezina poanta morda skriva v tem?
Zagotovo. Človek in človeški odnosi niso samo to, kar lahko vidimo. Velik del naših možganov in našega bitja ostaja nedoumljiv tudi nam samim, ne glede na to, koliko raziskujemo naš ustroj. Na mnogo stvari ne znamo odgovoriti, mnoge ravni našega čustvovanja in delovanja nam ostajajo prikrite. Določen del naših akcij in odločitev že lahko sprejmemo preudarno in z razumom, prav tako določen delež lahko razložimo, precej pa je v naših življenjih tudi neverjetnih in »usodnih« naključij in stvari, ki si jih ne znamo do konca pojasniti. Tudi neke privlačnosti ali odbojnosti med nami, ljudmi, ki potem definirajo celoten odnos in za katere ljudje nimamo nobenega posebnega vzroka ali razlage. Nekatere stvari pač samo so in se jih ne da ne videti, ne prijeti in ne do konca pojasniti. Te slepe pege v naših interakcijah lahko enačim z obstoječo in znanstveno dokazano »nevidno temno« snovjo, s katero se v tekstu ukvarja naš astrofizik Henri, in ki je temeljni, največji in najpomembnejši, konstitutivni del vidnega vesolja.
Kako si spozna(va)la Šentjakobsko gledališče? Zakaj se ti zdi ljubiteljska ustvarjalnost pomembna?
Na Šentjakobskem odru sem režirala svojo diplomsko, torej prvo predstavo. Tudi nekaj tedanjih sošolcev je bilo članov vašega gledališča. Sicer pa zdaj pri vas delam prvič in izjemno uživam v prijetni atmosferi in kreativnih, pozitivnih odnosih med igralsko ekipo. Ljubiteljsko gledališče, kot sem ga uspela po Sloveniji doživeti, je lahko močan povezovalni element skupnosti, večje ali majhne. Ljudje, sorodniki, sovaščani, someščani … ohranjajo človeško dediščino kraja, običajev, zgodb svojih prednikov ali pa samo utrjujejo prijateljske vezi tako, da skupaj ustvarjajo gledališče. In po navadi v svojo dejavnost hočeš nočeš vključijo širšo skupnost - kot svojo publiko ali pa produkcijsko, saj se vedno potrebujejo kakšne roke za sestavit sceno ali posodit kostum ipd. Ljubitelji ste tudi močno povezani s svojo publiko, drug drugemu ste izjemno predani, zvesti. Zelo spoštujem ljubiteljsko gledališče, namreč to, da človek najde ob vseh obveznostih čas in smisel v tem, da z drugimi ljudmi ustvarja, kreira, neguje svojo domišljijo, in da to, kar počne v svojem prostem času in iz ljubezni, prispeva celotni skupnosti - to se mi zdi precej velika stvar. Sploh pa, če se ima ob tem še iskreno zelo fino.
Povezava: PDF gledališkega lista