Avtorica in koreografinja sodobnega plesnega dela Parquet Ball/Nad parketom je Mateja Bučar, projekt pa se ponaša z vizualno podobo Vadima Fiškina in zvokom Boruta Savskega. Na velikem in praznem plesnem podu daljinsko vodeni žogi iz parketa izvajata vnaprej pripravljeno koreografijo.
Parquet Ball je termin, ki označuje "eleganten ples na parketu plesne dvorane", pomeni pa tudi objekt - žogo, kroglo -, narejen iz parketa. V 19. in 20. stoletju se je ta ples razvil do svojih najveličastnejših oblik in funkcij. Tudi dvorane in prizorišča se nemalokrat kosajo v kakovosti, drsnosti, oblikah in lesku svojih parketov, enako kakor tudi pari v pojmovanju elegantnosti, gibanju in pojavnosti nasploh, piše na spletni strani festivala.
Kot je v telefonskem pogovoru povedala Mateja Bučar, je geneza razmišljanja o projektu nastala na podlagi vabila zavoda Maska leta 2006, ko so praznovali izid 100. številke revije Maska. Povabljeni naj bi si zamislili delo, ki bi bilo izvedeno enkrat v prihodnosti. "Človek začne razmišljati malo utopično, kaj bo naredil čez 14, 20 let," je dejala koreografinja.
Dodala je: "Tok misli me je pripeljal do parketnega plesa, po angleško parquet ball, ta dobesednost pa me je nato pripeljala do ideje žoge iz parketa." Koreografinja je idejo nato predstavila na razstavi, namenjeni naboru ustvarjalcev iz področja uprizoritvenih in drugih umetnosti.
Idejo so realizirali letos v Zlati dvorani Narodne galerije, kjer se kotalita ena ali dve žogi. "Ena je lahko človeško telo, druga je lahko telo kot žoga, odvisno tudi od velikosti dvorane, od plesišča," je še dodala Mateja Bučar, za katero plesišče ni samo prostor za umetnost, ampak tudi prostor za politiko in druga družbena telesa.
Na torkovi predpremieri sta s parketnima žogama nastopili plesalki Kristina Aleksova in Maja Kalafatić. Ob tem je Vladimir Vidmar zapisal, da sta se "srečevala dva različna planeta: balet in sodobni ples" in da je "gibanje mogoče res samo, če (temeljito) razumemo tla in proizvedemo upor".
"Bolj kot dialog se med plesalko in žogo dogaja svojevrstna vzporednost, dogajanje brez dramatičnega loka intencionalne interakcije dveh akterk. Namesto tega v prostoru najdemo dve telesi, dve zasebni entiteti, ki izvajata ena od druge razmeroma neodvisno koreografijo ter ustvarjata dva momenta, ki ju opredeljuje izrazita materialnost gibanja in zvoka," je še zapisal Vidmar.
Mateja Bučar (1957) je leta 1974 končala baletno šolo, med letoma 1978 in 1979 pa je študirala klasične in sodobne baletne tehnike na Centre de Danse International Rosella Hightower v francoskem Cannesu. Od leta 1980 je bila zaposlena v SNG Opera in balet v Ljubljani, kjer je v 24 letih plesala v domala vseh predstavah, piše v koreografskem imeniku zavoda Emanat. Leta 1986 se je pridružila tudi Plesnemu Teatru Ljubljana, ki ga je dve leti prej ustanovila Ksenija Hribar, leta 1999 pa je ustanovila Društvo umetnikov (DUM). Leta 2015 je prejela nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo.