Only real when shared
Ogled predstave: 21. 6. 2010
Koreografija: Roberto Olivián
Plešejo: Anne-Laure Dogot, Ariadna Gironès Mata, Camille Mariage, Evmorfia Stylianidou, Špela Vodeb
Minili so časi, ko je Pupilja Ferkeverk šokirala občinstvo z dojenjem na odru in povzročila ogorčene reakcije. Ko prizor dojenja spremljamo v predstavi Only real when shared, izzove zgolj odobravanje gledalcev. Vendarle se dogaja v konkretnejšem kontekstu: dekle, nazvano Fooly, ne prenese nenehnih napotkov, kako naj se obnaša, kaj naj je in počne, zato kot kak majhen otrok, nezmožen ugovora, izživi eksces svoje trme in jo ena od plesalk materinsko potolaži. Takšno nihanje od poslušnosti k uporu in spet nazaj v varen objem je moč doživljati skozi močna čustva, ki jih plesalke posredujejo s svojo igro vlog.
Vsaka lahko predstavlja predvsem žensko, ki pa se od ostalih razlikuje s prostorom, ki ga zavzema na odru, s svojim obnašanjem in gibom. Njihova identiteta se razgubi v trenutkih plesnih koreografij, takrat niso pomembna njihova oblačila in predmeti, ki jih obkrožajo, ampak postanejo zgolj telesa v množici teles. Kljub temu njihov gib ne izgublja na pomenskosti, redko postane abstrakten, temveč družbo prevprašuje z nazorno navezavo na svet, iz katerega izhaja.
Jasnega stališča pa ob tem ne zavzame, saj je cilj predstave nakazovati neko nemoč iztrgati se iz množice, nemožnost spreminjati, četudi tisto, kar je, prinaša zmedo, strah, jezo in preganjavico. Takšna občutja izraža z glasnimi kriki, ki preobračajo dogajanje, z zmerjanjem publike in pantomimiko. Nemoč se kaže tudi v hotenju odstraniti napis It's a men's world, ker pod njim napis vedno ostaja.
Pri plesu, ki ga upodablja skupaj z igro, uporabljajo plesalke rekvizite, zažigajo liste papirja ipd. Eden zanimivejših pripomočkov je kolo, katerega uporaba nas lahko spomni tudi na kako cirkuško predstavo, ki pa v tem primeru zaradi tematike ni tako lahkotna. Čeprav je predstava izzvala tudi smeh občinstva (predvsem zaradi kretenj Špele Vodeb), gledalcu vendarle pusti priokus frustracije in morečnosti.
•••
They dance, we watch
Ogled predstave: 21. 6. 2010
Koreografija: Jelka Milič
Plešejo: Andrea Bartok, Csaba Varga, Jian Hao Leong, Mirja Brunberg, Stephanie Van Aken, Ursa Sekirnik, Camille Prieux, Marcio Canbarro, Nelle Hens, Neus Barcons Roca
Glasba: The Doors, Simple Minds (Hello, I love you)
Oddih od družbene nevzdržnosti pa prinaša predstava They dance, we watch, ki na poseben način preigrava gledalčevo recepcijo. V začetku tako na projekciji izpisuje dogajanje v dvorani in na odru: gledalec čaka, plesalci čakajo v zaodrju; nato pa jih poimensko pospremi na oder. Ob tem ne razlaga gibov ali pomenov, temveč zgolj sooča z dogajanjem. S tem ustvarja dvoplasten dogodek, dejanski ples in njegov zapis z besedo.
Plesalci, ki jih odlikujeta izvrstna tehnika in izvedba, nadalje plešejo ob projekciji samih sebe, ki se gledajo. S tem poskuša predstava doseči vrzel med 'gledati' in 'izvajati', gledalcu pa ponuja razmislek v smeri njegovega doživljanja plesne koreografije: ali jo lahko zaobjame sam v sebi in kako se takšno občutenje razlikuje od plesalčevega na odru, v kolikšni meri mora začutiti plesalčev gib, da se mu lahko popolnoma prepusti, in kakšna občutja mu to prinaša.
Najzanimivejše je podvajanje dogajanja, ko lahko koreografijo spremljamo na odru in na projekciji. Ob tem je mogoče slediti predvsem razlike v izvedbi na posnetku in v gibu, ki nastaja pred našimi očmi. Gledalec ugotovi, da sta oba, časovno in prostorsko ločena giba, povsem usklajena, majhna odstopanja pa mu kažejo nemožnost popolne ponovitve.
Za konec plesalci s telesi sklenejo verigo, ki je podaljšek tiste na projekciji in je videti, kot bi slika stopila v resničnost, kar še dodatno podprejo z odzivanjem na gibanje teles na posnetku. Takšni prestopi z ene ravni prikaza na drugega navdih iščejo v Brechtovem pojmu Verfremdungseffekt, vendarle pa se zdi, da zgolj kažejo kreativne prostorske rešitve in ustvarjajo prostor, kjer ga ni.
•••
Predstavi sta vredni ogleda predvsem zaradi odlične izvedbe koreografij, ki kažejo na izjemno spretnost plesalcev SEAD-a. Četudi nas vsaj Only real when shared nekoliko razočara, predvsem zaradi nekaterih že znanih prizorov (tako tudi poljubljanje z neznancem iz občinstva), pa kljub temu pretrese z vzdušjem, ki ga ustvarja. They dance, we watch pa ne glede na njen namen navduši z izrazito plesno strukturo in sunkovito energijo plesalcev.
* To je moški svet!