Pismo Kristianu Koželju

Avtor: Aleš Jelenko

To jesen so vrata slovenskih gledališč zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo. Zato v času zaustavitve gledalci v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalec Aleš Jelenko piše Kristianu Koželju.


Kristian Koželj / Foto: Katarina Tadina

Dragi Kristian, dragi prijatelj,

trenutna situacija je totalno abstraktna in povsem surrealistična. Živimo v času, ki si ga – še pred kakšnim letom – nismo znali niti predstavljati; vse se je (že drugič) povsem ustavilo, zdi se, da živimo v nekem milnem mehurčku in čakamo, da poči, da pademo ven in končno zadihamo. In bomo, zadihali namreč, brez mask in brez socialne distance. Komaj čakam, da pridem znova na kakšno tvojo predstavo. Pravzaprav komaj čakam, da v Celju spijeva kakšno pivo. Ja. To. Pivo. Ali viski. Vseeno. Naj bo viski.

 

Andiamo, andiamo!

Čakaj, čakaj. Ne izpusti sebe v breztelesnosti.
Izlij se v minljivosti. »Aleš, poglej! Vidiš?«

San Diego ni zame. Strah me je zaprtih
prostorov. Hopla! v ford fusion za volan

in že pičimo. Rock radio je izpuhtel v Celju.
Štajerska, kapo dol! Megla, megla. Vedno.

Kovanci padajo v globino. In izpljunek lista.
Happy holidays, you bastard! Zobotrebci,

gremo v galop! Imam premajhna pljuča.
Res imam premajhna pljuča. Ne sprašuj!

Na toplem posrkam malce nafte. Da steče
po grlu. Kristian pravi, da so cerkev tukaj

podrli. In jaz kimam in Marija kima in vsi
se nasmihamo. Žal ne vemo vsega. Žal.

Kupončki! »Hvala ti!« In je odšel. Na stol.
Med papirje. Natakarice bi morali zamenjati;

nimajo tistega nagajivega pogleda. Natakarice
morajo imeti nagajiv pogled. Fiuuu! je pihnil

veter od njene hitrosti. Še fotošuting in je konec.
A so bila tla (pre)trda. Marija pa nekako v skakalni

preži. Brez telemarka. Urgenca! Urgenca! Urgenca!
In je šlo pet ur v maloro. Je pa imela rdečelasa sestra

tisti pogled. »Izvid je tukaj, gospa.« Super. »Hvala!«
Tokrat so luči dejansko pomagale. In zdaj imam

fotografije, noge v lavorju in cel kup spominov.
Mi lahko nekdo kupi kakšen fensi album?

- Aleš Jelenko


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-kristianu-kozelju