Odlomki iz gledališkega lista uprizoritve:


Alkestido je na oder prenovljene Male drame postavil režiser Boris Liješević, ki prvič ustvarja v Sloveniji.

V pogovoru, objavljenem v gledališkem listu, to znamenito Evripidovo delo opiše kot igro »o človeku, ki se je srečal s smrtjo. Smrt ima od nekdaj glavno vlogo v človekovem življenju. Česa vsega ne bi naredil, da bi še malo gledal sonce in dihal zrak. V boju za življenje človek lahko postane sebičen in izgubi dostojanstvo. Kritiki pravijo, da je Alkestida najbolj kontroverzna od vseh ohranjenih antičnih iger. Še danes se niso zedinili, ali gre za tragedijo, komedijo, satirsko ali prosatirsko igro. Sklepam, da se Evripid ni menil za žanr, sicer ne bi v isto igro vključil pokola bogov in Smrti, kraljev in njihovega trpljenja, pa tudi trikov in pijanskih prizorov in na koncu srečnega razpleta. […] Če pa imaš opravka s pisateljem, ki se, tako sklepam, za žanr ni menil, ga moraš nujno definirati.«

Boris Liješević se je rodil v Beogradu leta 1976. Živi in dela med Beogradom, Novim Sadom in Budvo. V njegovem režijskem opusu je več besedil avtorjev mlade srbske generacije: Fedorja Šilija (Beograd-London, SKC Beograd; Čarovnik, Narodno pozorište Sombor), Minje Bogavac (Dragi očka, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd), Dušana Spasojevića (Zverinjak, Srpsko narodno pozorište Novi Sad), Miloša Jakovljevića (Projekcija, Narodno pozorište Sombor), kot tudi besedil sodobnih evropskih avtorjev: Davida Harrowerja (Prisotnost, Atelje 212 Beograd), Johna Osborna (Ozri se v gnevu, Centar za oblikovanje vremena – Pančevo v koprodukciji z Narodnim gledališčem iz Beograda), Lutza Hübnerja (Greta str. 89, Srpsko narodno pozorište Novi Sad), Jurija Poljakova (Kozliček v mleku, Pozorište mladih Novi Sad). Večkat je režiral dramatizacije romanov: poleg Kozlička v mleku še Občinsko dete Branislava Nušića (Narodno pozorište Kikinda) in Elijev stol Igorja Štiksa (Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd in Festival Mess, Sarajevo).

Pomemben del režijskega opusa predstavljajo avtorski projekti, ki so nastali po posnetkih razgovorov z izbranimi sogovorniki: Čakalnica (besedilo Boris Liješević in Branko Dimitrijević, Atelje 212 v koprodukciji s Centrom za oblikovanje časa – Pančevo); Ob Utvi (Pozorište mladih, Novi Sad); Plodni dnevi (besedilo Boris Liješević in Jelena Kislovski Liješević, Atelje 212 v koprodukciji s Centrom za oblikovanje časa – Pančevo); Očetje so gradili (Crnogorsko narodno pozorište). Od klasičnih iger je doslej režiral komedijo Carla Goldonija Sluga dveh gospodov (koprodukcija Festivala Grad teatar Budva, Srbskega narodnega gledališča Novi Sad in Narodnega gledališča iz Zrenjanina). Alkestida je Liješevićev prvi izlet v antiko in prva režija zunaj matične Srbije in Črne Gore. Za svoje delo je dobil več nagrad, med njimi dve Sterijevi nagradi (2010, 2013), grand prix »MiraTrailović« na 45. Bitefu 2011, nagrado »Ljubomir Muci Draškić«, nagrado »Anđelko Štimac« na Festivalu malih odrov na Reki, nagrado »ardalion« na festivalu v Užicu, letni nagradi Ateljeja 212 in Jugoslovanskega dramskega gledališča.
(odl. iz pogovora z režiserjem Borisom Liješevićem v gledališkem listu)

***
Povabilo k branju gledališkega lista: dramskega besedila in izvirnih avtorskih člankov

Do danes sem prevedla že pet dramskih besedil grško-rimske antike, poleg Alkestide še tri tragedije in eno komedijo, pa me nobena ni tako vsrkala kot prav Alkestida. Prevod mi je naročil takratni ravnatelj Drame Janez Pipan, ob njem sem presedela poletje 2004, zadnje popravke pa sem z nekaj časovne distance vnesla konec leta in ga oddala januarja 2005. Ob zadnji redakciji se mi je zgodilo nekaj nadvse čudnega in povsem iracionalnega. Izpljunila sem namreč pesem.

Admet je ženo prosil,
naj namesto njega umre.
Je prosil pač že čisto vse,
ki jih pozna in ki jih rad ima,
pa je povsod naletel na odločen: »Ne!«
Njo pa je že od nekdaj najbolj ljubil:
»Se še spominjaš, kako sem te zasnubil,
kako sva se po cele dni ljubila,
kako sem bil vesel otrok,
ki si mi jih rodila?
Bila sva, sva in bova srečna,
najina ljubezen, veš, je večna!«
Prikimala je in umrla
pa mu s svojo smrtjo strla
srce.
Kakšni so to možje,
ki jih nič ne zadovolji –
niti, če njihova žena umre, in niti, če živi?

(Odlomek iz članka Jere Ivanc z naslovom Prevajanje Alkestide – od steklenega pogleda do pesmi)

***
Smrt kot tabu tema; šibek, dezorientiran moški, ki v svojem življenju na prvo mesto postavlja moško druženje in zabavo; ženska, ki hočeš nočeš mora biti močna še zanj; generacijski konflikt, v katerem se stari oklepajo življenja in svojih položajev, mladi pa so do njih nestrpni in nespoštljivi; zakonska zveza kot neenakopravna skupnost, v kateri se kažejo nepremostljive razpoke; diktat zabave in alkoholne omame … – Smo res našteli le nekaj elementov iz Evripidove Alkestide ali pa smo samo pogledali naokrog in prepoznali nekatere pereče simptome časa, v katerem živimo?
(Odlomek iz članka Darje Dominkuš z naslovom Med biti in ne biti)

***
Alkestido sem prevajala leta 1990, o njej pisala leta 1995 in še enkrat leta 2002. Poskušala sem dati perspektivo, v kateri Evripidovo dramo vidim predvsem kot proizvod miturgije; to je termin, ki sem ga uvedla leta 2010. Miturgija (izdelava mitov) je sestavljanje zgodb brez pritiska tabujev, predpisujočih tekstov, vladajočih ideologij: tako so nastajali miti v antiki, v t. i. zgodovinskem obdobju. Zgodbo o Alkestidi je nekdo skup spravil iz različnih elementov, ki jih danes lahko beremo na različne načine: medtem ko to počnemo, nam Evripid kuka čez ramo ...
(Odlomek iz članka Svetlane Slapšak z naslovom Alkestida – dvajset let pozneje)

***
Morda bi morali Evripidovo Alkestido brati v neposredni primerjavi s Sofoklovo Antigono. V prid temu govori več razlogov. Obe igri imata zelo premočrtno junakinjo, tako da premet iz sreče v nesrečo ali narobe doživi pravzaprav glavni moški lik – Admet oziroma Kreon. Evripidovo opozorilo o nujnosti in neizprosnosti smrti iz sklepne zborske pesmi lahko razumemo kot odgovor na Sofoklovo zborsko pesem o človeštvu, ki zmore vse, le zdravila za smrt ne najde. […] Toda Evripidova genialnost je v tem, da njegova komedija na neki način parazitira na tragičnem. Po eni strani igra vključuje značilne komične, celo burleskne prizore […].
(Odlomek iz članka Gregorja Modra z naslovom Alkestida proti Antigoni)

Iz gledališkega lista uprizoritve